Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Neveljaven email naslov