Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Najprej seveda čelade. Če jih nosijo med obiskom tovarn, človek še razume. V tovarni lahko politiku vedno kaj pade na glavo. Ampak kaj lahko pade na glavo pomembnežem na prazni njivi? Kolikor razumemo, naložba greenfield pomeni prav to. V Mariboru gre za prvovrstno kmetijsko zemljo in po televizijskih posnetkih sodeč ni v zraku ničesar, kar bi lahko padlo na vse te, vzorno v čelade odete politične glave. Argument, da je v bližini letališče, tudi ne vzdrži kritične presoje; kot vemo, mariborsko letališče ni namenjeno pristajanju in vzletanju letal! Mariborski nogometaši, edini uporabniki letališča, pa imajo pred seboj le še en let. Čemu torej čelade? Lahko bi predpostavili, da so udeleženci pod vtisom ljudske vraže o nebu, ki nam bo padlo na glavo; a kaj, ko je vraža le literarni izraz za veliko in neizogibno katastrofo. Misel na katastrofo pa pri polaganju temeljnega kamna ni v pomoč …
Kar zadeva trenutno politično-zidarsko modo je prišlo do temeljnega premika. Letošnja kolekcija išče vzore pri policajih in gasilcih in voznikih, ki se jim je pokvaril avto. Oblikovalec je mariborsko polaganje oplemenitil z brezrokavniki v rumeni fluorescentni barvi in z materiali, ki iščejo svoj navdih v plastiki. Odsevni jopič v kombinaciji z belo čelado nagovarja samozavestnega moškega, ki ve, kaj hoče, in je za to pripravljen tudi seči v denarnico. Ob tem naj poudarimo, da je kolekcija, razen čelade in jopiča, presenetljivo klasična. Dvodelne temne obleke in nizki črni čevlji. Se pravi, če politiku med polaganjem temeljnega kamna Magne pade kaj na glavo, jo bo odnesel brez poškodb, bog ne daj pa, da mu kaj pade na nogo.
Kočevje je bilo v modnem smislu veliko bolj klasično. Prav tako bele – če to ni sumljivo – čelade so nosili tudi v Kočevju. In tudi tam ni bilo nad glavami ničesar, kar bi lahko padlo dol. Zaradi tujega investitorja so bili nekateri modeli bolj eksotični, drugače pa je bil glavna zvezda seveda spet premier. Je pa modni oblikovalec veliko več truda posvetil modnim dodatkom in reviji sami.
Modeli in revija v Mariboru so se zdeli nekoliko zmedeni, v Kočevju pa je vladal strogi red. Ob beli čeladi je oblikovalec poskrbel za revolucijo, ki jo redko vidimo tudi na večjih in bolj odmevnih revijah, kot sta Pariz in Milano. Politiki so namreč v roke dobili lopate. Sodobne lopate, navdahnjene z delavsko lopato, ki se estetsko naslanja na klasično slovensko »šauflo!« Le da so bile kočevske izdelane iz bele jelke in črnega, kvalitetnega jeseniškega železa. Manekeni so jih lepo kombinirali še z enim modnim dodatkom, zeleno samokolnico, tako imenovano »šajtrgo«! Lopato je še posebno samozavestno nosil premier, kot antologijska pa nam bo v spominu ostala podoba, ko so vsi modeli ob koncu revije staknili lopate, tako da so oblikovali veliko železno srce in se s tem na simbolni ravni zavezali k nadaljevanju investicijskega sodelovanja in skrbi za modo.
Kot veste, je moda na političnih dogodkih, sploh pa med polaganjem temeljnega kamna, rezanjem traku in podobnim bila v preteklem obdobju pri nas zelo zanemarjena. Bivši sistem ni temu posvečal nobene pozornosti … Če se le spomnimo pokojnega maršala, kako neugledno je postavil temeljni kamen za krško nuklearko! Ne le, da ni nosil čelade; bil je povsem razoglav in če spomin ne vara, je bila v tujini takrat modna javnost nad tem zgrožena.
Na srečo imajo sedanji politiki za modo na gradbišču več posluha in če ne zaradi drugega, se naslednjih naložb greenfield veselimo kot ljubitelji mode in zagovorniki sodobne kulture oblačenja.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Najprej seveda čelade. Če jih nosijo med obiskom tovarn, človek še razume. V tovarni lahko politiku vedno kaj pade na glavo. Ampak kaj lahko pade na glavo pomembnežem na prazni njivi? Kolikor razumemo, naložba greenfield pomeni prav to. V Mariboru gre za prvovrstno kmetijsko zemljo in po televizijskih posnetkih sodeč ni v zraku ničesar, kar bi lahko padlo na vse te, vzorno v čelade odete politične glave. Argument, da je v bližini letališče, tudi ne vzdrži kritične presoje; kot vemo, mariborsko letališče ni namenjeno pristajanju in vzletanju letal! Mariborski nogometaši, edini uporabniki letališča, pa imajo pred seboj le še en let. Čemu torej čelade? Lahko bi predpostavili, da so udeleženci pod vtisom ljudske vraže o nebu, ki nam bo padlo na glavo; a kaj, ko je vraža le literarni izraz za veliko in neizogibno katastrofo. Misel na katastrofo pa pri polaganju temeljnega kamna ni v pomoč …
Kar zadeva trenutno politično-zidarsko modo je prišlo do temeljnega premika. Letošnja kolekcija išče vzore pri policajih in gasilcih in voznikih, ki se jim je pokvaril avto. Oblikovalec je mariborsko polaganje oplemenitil z brezrokavniki v rumeni fluorescentni barvi in z materiali, ki iščejo svoj navdih v plastiki. Odsevni jopič v kombinaciji z belo čelado nagovarja samozavestnega moškega, ki ve, kaj hoče, in je za to pripravljen tudi seči v denarnico. Ob tem naj poudarimo, da je kolekcija, razen čelade in jopiča, presenetljivo klasična. Dvodelne temne obleke in nizki črni čevlji. Se pravi, če politiku med polaganjem temeljnega kamna Magne pade kaj na glavo, jo bo odnesel brez poškodb, bog ne daj pa, da mu kaj pade na nogo.
Kočevje je bilo v modnem smislu veliko bolj klasično. Prav tako bele – če to ni sumljivo – čelade so nosili tudi v Kočevju. In tudi tam ni bilo nad glavami ničesar, kar bi lahko padlo dol. Zaradi tujega investitorja so bili nekateri modeli bolj eksotični, drugače pa je bil glavna zvezda seveda spet premier. Je pa modni oblikovalec veliko več truda posvetil modnim dodatkom in reviji sami.
Modeli in revija v Mariboru so se zdeli nekoliko zmedeni, v Kočevju pa je vladal strogi red. Ob beli čeladi je oblikovalec poskrbel za revolucijo, ki jo redko vidimo tudi na večjih in bolj odmevnih revijah, kot sta Pariz in Milano. Politiki so namreč v roke dobili lopate. Sodobne lopate, navdahnjene z delavsko lopato, ki se estetsko naslanja na klasično slovensko »šauflo!« Le da so bile kočevske izdelane iz bele jelke in črnega, kvalitetnega jeseniškega železa. Manekeni so jih lepo kombinirali še z enim modnim dodatkom, zeleno samokolnico, tako imenovano »šajtrgo«! Lopato je še posebno samozavestno nosil premier, kot antologijska pa nam bo v spominu ostala podoba, ko so vsi modeli ob koncu revije staknili lopate, tako da so oblikovali veliko železno srce in se s tem na simbolni ravni zavezali k nadaljevanju investicijskega sodelovanja in skrbi za modo.
Kot veste, je moda na političnih dogodkih, sploh pa med polaganjem temeljnega kamna, rezanjem traku in podobnim bila v preteklem obdobju pri nas zelo zanemarjena. Bivši sistem ni temu posvečal nobene pozornosti … Če se le spomnimo pokojnega maršala, kako neugledno je postavil temeljni kamen za krško nuklearko! Ne le, da ni nosil čelade; bil je povsem razoglav in če spomin ne vara, je bila v tujini takrat modna javnost nad tem zgrožena.
Na srečo imajo sedanji politiki za modo na gradbišču več posluha in če ne zaradi drugega, se naslednjih naložb greenfield veselimo kot ljubitelji mode in zagovorniki sodobne kulture oblačenja.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov