Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Današnji zapis ima predzgodbo. Najprej je nastal kot nekaj drugega in je govoril o nečem drugem. Potem je bila rokometna tekma Slovenija : Nemčija. Stari zapis je bil zavržen in v enem samem navijaškem vzkliku je nastal ta. Ki bo govoril o športu.
Čeprav se s športom v naši radijski hiši ukvarjajo cenjeni prijatelji in tovariši iz športnega uredništva, je nekaj te priljubljene dejavnosti po omenjeni tekmi pljusknilo tudi čez običajne okvirje. Po nenavadnem koncu rokometne tekme so domoljubna čustva naroda vzkipela kot zadnje čase le še ob zmagi košarkarjev. Kolikor sledimo utripu javnosti, gre za prevladujoče mnenje, kako so Nemci morali priti do ugodnega, se pravi neodločenega rezultata, ker so vodilna sila v evropskem prostoru. In kot takim so jim sodniki rezultat podarili.
Kar nas zanima, je temeljno vprašanje, ali šport resnično lahko odslikava tudi gospodarskopolitična razmerja med narodi. Oziroma obratno; ali se v športu zrcalijo razmerja med narodi, ki s športom nimajo nobene zveze. Ali še naprej v biblični prispodobi: »Ali res drži, da športni David proti športnemu Goljatu že dolgo nima več za burek.« Kot se reče.
Za začetek nekaj povsem empiričnih dejstev … S tem, ko je bil iz globalnega športa pojem nacionalnega grobo izrinjen, je pri dogodkih, kjer se narod s športom lahko še vedno poistoveti, postala igra toliko bolj strastna.
Poglejmo! Klubski šport je postal globalni biznis, kjer prevladujoče odloča domnevna kakovost športnika; ne pa njegova nacionalna, bog ne daj krajevna pripadnost. Po domače povedano: v angleških nogometnih klubih ni Angležev, v NK Maribor ni Mariborčanov. Celo v športih, kjer je nacionalni ključ eden pogojev za postavitev športnika na štart, se pritisk kapitala vedno jasneje odraža; ideja, da bi v smučanju tekmovala moštva posameznih proizvajalcev, je bila v alpskem smučanju ne dolgo nazaj še kako živa, zasebne ekipe pa so že danes prevladujoči model nad državnimi reprezentancami.
Edina generična točka poistovetenja nacije s športnim uspehom so tako nacionalne reprezentance v različnih športih. Praviloma jih sestavljajo športniki, ki si eksistenco služijo v krutih pogojih profesionalnega športa. Tam jim kruh režejo pogoji trga, z vsemi stranpotmi, ki jih nudi globalni športni posel. Se pravi, da mora čistost športa sobivati z umazanijo korporativnega upravljanja. Mediji se poskušamo očitnemu neskladju izogniti; kot edina deviacija so na križ pribite športne stave – o sponzorskih vložkih, televizijskih pravicah, oglaševanju, medijskih manipulacijah, televizijskih prenosih, športni politiki in seveda sodniških organizacijah, slišimo primerno redkeje. A je med vrsticami razumeti, da je profesionalni šport mnogokrat dramatično v nasprotju s pravili ferpleja, podrobni opazovalci pa znajo v dokaz našteti na desetine primerov.
In zdaj navijači ali podporniki posameznih športnih ekip pričakujemo, da se podoba športa na reprezentančni, se pravi nacionalni ravni spremeni; da šport postane plemenito tekmovanje treniranih teles in vzvišenega duha. »Fige!«
Zakaj in čemu bi nacionalna himna, podpora celih narodov, grb in predsedniki na tribunah spremenili temeljno strukturo sodobnega športa? Ki je z imperativom uspeha tako zelo obremenjen, da si vedno več športnikov v telo vbrizgava zdravju škodljive snovi … Šport, ne glede na panogo, vrsto ali popularnost, vodijo interesi, ki največkrat koreninijo izven športa samega. Ob “sodniški farsi”, kot rokometno tekmo z Nemci danes imenujejo mediji, je zanimivo omeniti podrobnost, ki so jo izpostavili že nekateri navijači. Eden glavnih sponzorjev prvenstva je slovensko podjetje malih gospodinjskih aparatov; če bi šli v absurd, bi slovensko podjetje proti krivici slovenskega moštva reagiralo z umikom sponzorstva. Ne na strani športa, ne na strani gospodarstva naj ne bi obstajalo nič iznad nacionalnega ponosa … a tudi v tem primeru kot v nešteto podobnih bo seveda poslovno gospodarski interes prevladal nad nacionalno športnim.
Neodločenega rezultata in klovnov, ki strmita v zaslon, ne vedoč, kaj bi, tako ne bi smeli razumeti kot odnos med bogato in močno Nemčijo proti nepomembni in delno siromašni Sloveniji.
V sodobnem športu ne gre za poenostavljeno enačenje moči in vpliva z rezultati težje merljivih, ali sodniški presoji zaupanih športnih tekmovanj.
V škandaloznih izidih sodobnih športnih dogodkov, ki smo jim vsakodnevno priča po vsem svetu, gre za stopnjevanje koruptivnega vodenja in nezadostno regulacijo svetovnega športa kot takega. Od mednarodnega olimpijskega komiteja do posameznih športnih zvez sledimo zgodbi, polni škandalov in ne transparentnega, celo kriminalnega delovanja posameznih članov. A vse te prestopke se še vedno obravnava gentlemansko; v maniri športa iz zadnjih let devetnajstega stoletja …
Predvsem pa gre za stopnjevanje nezdravega razmerja med športom in denarjem. Na mnogih področjih, recimo pri kupovanju in posledičnem posedovanju športnikov in pri športnih stavah so zadeve že zdavnaj prešle meje osnovne športne sintagme, ki govori o zdravem duhu v zdravem telesu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Današnji zapis ima predzgodbo. Najprej je nastal kot nekaj drugega in je govoril o nečem drugem. Potem je bila rokometna tekma Slovenija : Nemčija. Stari zapis je bil zavržen in v enem samem navijaškem vzkliku je nastal ta. Ki bo govoril o športu.
Čeprav se s športom v naši radijski hiši ukvarjajo cenjeni prijatelji in tovariši iz športnega uredništva, je nekaj te priljubljene dejavnosti po omenjeni tekmi pljusknilo tudi čez običajne okvirje. Po nenavadnem koncu rokometne tekme so domoljubna čustva naroda vzkipela kot zadnje čase le še ob zmagi košarkarjev. Kolikor sledimo utripu javnosti, gre za prevladujoče mnenje, kako so Nemci morali priti do ugodnega, se pravi neodločenega rezultata, ker so vodilna sila v evropskem prostoru. In kot takim so jim sodniki rezultat podarili.
Kar nas zanima, je temeljno vprašanje, ali šport resnično lahko odslikava tudi gospodarskopolitična razmerja med narodi. Oziroma obratno; ali se v športu zrcalijo razmerja med narodi, ki s športom nimajo nobene zveze. Ali še naprej v biblični prispodobi: »Ali res drži, da športni David proti športnemu Goljatu že dolgo nima več za burek.« Kot se reče.
Za začetek nekaj povsem empiričnih dejstev … S tem, ko je bil iz globalnega športa pojem nacionalnega grobo izrinjen, je pri dogodkih, kjer se narod s športom lahko še vedno poistoveti, postala igra toliko bolj strastna.
Poglejmo! Klubski šport je postal globalni biznis, kjer prevladujoče odloča domnevna kakovost športnika; ne pa njegova nacionalna, bog ne daj krajevna pripadnost. Po domače povedano: v angleških nogometnih klubih ni Angležev, v NK Maribor ni Mariborčanov. Celo v športih, kjer je nacionalni ključ eden pogojev za postavitev športnika na štart, se pritisk kapitala vedno jasneje odraža; ideja, da bi v smučanju tekmovala moštva posameznih proizvajalcev, je bila v alpskem smučanju ne dolgo nazaj še kako živa, zasebne ekipe pa so že danes prevladujoči model nad državnimi reprezentancami.
Edina generična točka poistovetenja nacije s športnim uspehom so tako nacionalne reprezentance v različnih športih. Praviloma jih sestavljajo športniki, ki si eksistenco služijo v krutih pogojih profesionalnega športa. Tam jim kruh režejo pogoji trga, z vsemi stranpotmi, ki jih nudi globalni športni posel. Se pravi, da mora čistost športa sobivati z umazanijo korporativnega upravljanja. Mediji se poskušamo očitnemu neskladju izogniti; kot edina deviacija so na križ pribite športne stave – o sponzorskih vložkih, televizijskih pravicah, oglaševanju, medijskih manipulacijah, televizijskih prenosih, športni politiki in seveda sodniških organizacijah, slišimo primerno redkeje. A je med vrsticami razumeti, da je profesionalni šport mnogokrat dramatično v nasprotju s pravili ferpleja, podrobni opazovalci pa znajo v dokaz našteti na desetine primerov.
In zdaj navijači ali podporniki posameznih športnih ekip pričakujemo, da se podoba športa na reprezentančni, se pravi nacionalni ravni spremeni; da šport postane plemenito tekmovanje treniranih teles in vzvišenega duha. »Fige!«
Zakaj in čemu bi nacionalna himna, podpora celih narodov, grb in predsedniki na tribunah spremenili temeljno strukturo sodobnega športa? Ki je z imperativom uspeha tako zelo obremenjen, da si vedno več športnikov v telo vbrizgava zdravju škodljive snovi … Šport, ne glede na panogo, vrsto ali popularnost, vodijo interesi, ki največkrat koreninijo izven športa samega. Ob “sodniški farsi”, kot rokometno tekmo z Nemci danes imenujejo mediji, je zanimivo omeniti podrobnost, ki so jo izpostavili že nekateri navijači. Eden glavnih sponzorjev prvenstva je slovensko podjetje malih gospodinjskih aparatov; če bi šli v absurd, bi slovensko podjetje proti krivici slovenskega moštva reagiralo z umikom sponzorstva. Ne na strani športa, ne na strani gospodarstva naj ne bi obstajalo nič iznad nacionalnega ponosa … a tudi v tem primeru kot v nešteto podobnih bo seveda poslovno gospodarski interes prevladal nad nacionalno športnim.
Neodločenega rezultata in klovnov, ki strmita v zaslon, ne vedoč, kaj bi, tako ne bi smeli razumeti kot odnos med bogato in močno Nemčijo proti nepomembni in delno siromašni Sloveniji.
V sodobnem športu ne gre za poenostavljeno enačenje moči in vpliva z rezultati težje merljivih, ali sodniški presoji zaupanih športnih tekmovanj.
V škandaloznih izidih sodobnih športnih dogodkov, ki smo jim vsakodnevno priča po vsem svetu, gre za stopnjevanje koruptivnega vodenja in nezadostno regulacijo svetovnega športa kot takega. Od mednarodnega olimpijskega komiteja do posameznih športnih zvez sledimo zgodbi, polni škandalov in ne transparentnega, celo kriminalnega delovanja posameznih članov. A vse te prestopke se še vedno obravnava gentlemansko; v maniri športa iz zadnjih let devetnajstega stoletja …
Predvsem pa gre za stopnjevanje nezdravega razmerja med športom in denarjem. Na mnogih področjih, recimo pri kupovanju in posledičnem posedovanju športnikov in pri športnih stavah so zadeve že zdavnaj prešle meje osnovne športne sintagme, ki govori o zdravem duhu v zdravem telesu.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov