Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Današnji zapis ima predzgodbo. Najprej je nastal kot nekaj drugega in je govoril o nečem drugem. Potem je bila rokometna tekma Slovenija : Nemčija. Stari zapis je bil zavržen in v enem samem navijaškem vzkliku je nastal ta. Ki bo govoril o športu.
Čeprav se s športom v naši radijski hiši ukvarjajo cenjeni prijatelji in tovariši iz športnega uredništva, je nekaj te priljubljene dejavnosti po omenjeni tekmi pljusknilo tudi čez običajne okvirje. Po nenavadnem koncu rokometne tekme so domoljubna čustva naroda vzkipela kot zadnje čase le še ob zmagi košarkarjev. Kolikor sledimo utripu javnosti, gre za prevladujoče mnenje, kako so Nemci morali priti do ugodnega, se pravi neodločenega rezultata, ker so vodilna sila v evropskem prostoru. In kot takim so jim sodniki rezultat podarili.
Kar nas zanima, je temeljno vprašanje, ali šport resnično lahko odslikava tudi gospodarskopolitična razmerja med narodi. Oziroma obratno; ali se v športu zrcalijo razmerja med narodi, ki s športom nimajo nobene zveze. Ali še naprej v biblični prispodobi: »Ali res drži, da športni David proti športnemu Goljatu že dolgo nima več za burek.« Kot se reče.
Za začetek nekaj povsem empiričnih dejstev … S tem, ko je bil iz globalnega športa pojem nacionalnega grobo izrinjen, je pri dogodkih, kjer se narod s športom lahko še vedno poistoveti, postala igra toliko bolj strastna.
Poglejmo! Klubski šport je postal globalni biznis, kjer prevladujoče odloča domnevna kakovost športnika; ne pa njegova nacionalna, bog ne daj krajevna pripadnost. Po domače povedano: v angleških nogometnih klubih ni Angležev, v NK Maribor ni Mariborčanov. Celo v športih, kjer je nacionalni ključ eden pogojev za postavitev športnika na štart, se pritisk kapitala vedno jasneje odraža; ideja, da bi v smučanju tekmovala moštva posameznih proizvajalcev, je bila v alpskem smučanju ne dolgo nazaj še kako živa, zasebne ekipe pa so že danes prevladujoči model nad državnimi reprezentancami.
Edina generična točka poistovetenja nacije s športnim uspehom so tako nacionalne reprezentance v različnih športih. Praviloma jih sestavljajo športniki, ki si eksistenco služijo v krutih pogojih profesionalnega športa. Tam jim kruh režejo pogoji trga, z vsemi stranpotmi, ki jih nudi globalni športni posel. Se pravi, da mora čistost športa sobivati z umazanijo korporativnega upravljanja. Mediji se poskušamo očitnemu neskladju izogniti; kot edina deviacija so na križ pribite športne stave – o sponzorskih vložkih, televizijskih pravicah, oglaševanju, medijskih manipulacijah, televizijskih prenosih, športni politiki in seveda sodniških organizacijah, slišimo primerno redkeje. A je med vrsticami razumeti, da je profesionalni šport mnogokrat dramatično v nasprotju s pravili ferpleja, podrobni opazovalci pa znajo v dokaz našteti na desetine primerov.
In zdaj navijači ali podporniki posameznih športnih ekip pričakujemo, da se podoba športa na reprezentančni, se pravi nacionalni ravni spremeni; da šport postane plemenito tekmovanje treniranih teles in vzvišenega duha. »Fige!«
Zakaj in čemu bi nacionalna himna, podpora celih narodov, grb in predsedniki na tribunah spremenili temeljno strukturo sodobnega športa? Ki je z imperativom uspeha tako zelo obremenjen, da si vedno več športnikov v telo vbrizgava zdravju škodljive snovi … Šport, ne glede na panogo, vrsto ali popularnost, vodijo interesi, ki največkrat koreninijo izven športa samega. Ob “sodniški farsi”, kot rokometno tekmo z Nemci danes imenujejo mediji, je zanimivo omeniti podrobnost, ki so jo izpostavili že nekateri navijači. Eden glavnih sponzorjev prvenstva je slovensko podjetje malih gospodinjskih aparatov; če bi šli v absurd, bi slovensko podjetje proti krivici slovenskega moštva reagiralo z umikom sponzorstva. Ne na strani športa, ne na strani gospodarstva naj ne bi obstajalo nič iznad nacionalnega ponosa … a tudi v tem primeru kot v nešteto podobnih bo seveda poslovno gospodarski interes prevladal nad nacionalno športnim.
Neodločenega rezultata in klovnov, ki strmita v zaslon, ne vedoč, kaj bi, tako ne bi smeli razumeti kot odnos med bogato in močno Nemčijo proti nepomembni in delno siromašni Sloveniji.
V sodobnem športu ne gre za poenostavljeno enačenje moči in vpliva z rezultati težje merljivih, ali sodniški presoji zaupanih športnih tekmovanj.
V škandaloznih izidih sodobnih športnih dogodkov, ki smo jim vsakodnevno priča po vsem svetu, gre za stopnjevanje koruptivnega vodenja in nezadostno regulacijo svetovnega športa kot takega. Od mednarodnega olimpijskega komiteja do posameznih športnih zvez sledimo zgodbi, polni škandalov in ne transparentnega, celo kriminalnega delovanja posameznih članov. A vse te prestopke se še vedno obravnava gentlemansko; v maniri športa iz zadnjih let devetnajstega stoletja …
Predvsem pa gre za stopnjevanje nezdravega razmerja med športom in denarjem. Na mnogih področjih, recimo pri kupovanju in posledičnem posedovanju športnikov in pri športnih stavah so zadeve že zdavnaj prešle meje osnovne športne sintagme, ki govori o zdravem duhu v zdravem telesu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Današnji zapis ima predzgodbo. Najprej je nastal kot nekaj drugega in je govoril o nečem drugem. Potem je bila rokometna tekma Slovenija : Nemčija. Stari zapis je bil zavržen in v enem samem navijaškem vzkliku je nastal ta. Ki bo govoril o športu.
Čeprav se s športom v naši radijski hiši ukvarjajo cenjeni prijatelji in tovariši iz športnega uredništva, je nekaj te priljubljene dejavnosti po omenjeni tekmi pljusknilo tudi čez običajne okvirje. Po nenavadnem koncu rokometne tekme so domoljubna čustva naroda vzkipela kot zadnje čase le še ob zmagi košarkarjev. Kolikor sledimo utripu javnosti, gre za prevladujoče mnenje, kako so Nemci morali priti do ugodnega, se pravi neodločenega rezultata, ker so vodilna sila v evropskem prostoru. In kot takim so jim sodniki rezultat podarili.
Kar nas zanima, je temeljno vprašanje, ali šport resnično lahko odslikava tudi gospodarskopolitična razmerja med narodi. Oziroma obratno; ali se v športu zrcalijo razmerja med narodi, ki s športom nimajo nobene zveze. Ali še naprej v biblični prispodobi: »Ali res drži, da športni David proti športnemu Goljatu že dolgo nima več za burek.« Kot se reče.
Za začetek nekaj povsem empiričnih dejstev … S tem, ko je bil iz globalnega športa pojem nacionalnega grobo izrinjen, je pri dogodkih, kjer se narod s športom lahko še vedno poistoveti, postala igra toliko bolj strastna.
Poglejmo! Klubski šport je postal globalni biznis, kjer prevladujoče odloča domnevna kakovost športnika; ne pa njegova nacionalna, bog ne daj krajevna pripadnost. Po domače povedano: v angleških nogometnih klubih ni Angležev, v NK Maribor ni Mariborčanov. Celo v športih, kjer je nacionalni ključ eden pogojev za postavitev športnika na štart, se pritisk kapitala vedno jasneje odraža; ideja, da bi v smučanju tekmovala moštva posameznih proizvajalcev, je bila v alpskem smučanju ne dolgo nazaj še kako živa, zasebne ekipe pa so že danes prevladujoči model nad državnimi reprezentancami.
Edina generična točka poistovetenja nacije s športnim uspehom so tako nacionalne reprezentance v različnih športih. Praviloma jih sestavljajo športniki, ki si eksistenco služijo v krutih pogojih profesionalnega športa. Tam jim kruh režejo pogoji trga, z vsemi stranpotmi, ki jih nudi globalni športni posel. Se pravi, da mora čistost športa sobivati z umazanijo korporativnega upravljanja. Mediji se poskušamo očitnemu neskladju izogniti; kot edina deviacija so na križ pribite športne stave – o sponzorskih vložkih, televizijskih pravicah, oglaševanju, medijskih manipulacijah, televizijskih prenosih, športni politiki in seveda sodniških organizacijah, slišimo primerno redkeje. A je med vrsticami razumeti, da je profesionalni šport mnogokrat dramatično v nasprotju s pravili ferpleja, podrobni opazovalci pa znajo v dokaz našteti na desetine primerov.
In zdaj navijači ali podporniki posameznih športnih ekip pričakujemo, da se podoba športa na reprezentančni, se pravi nacionalni ravni spremeni; da šport postane plemenito tekmovanje treniranih teles in vzvišenega duha. »Fige!«
Zakaj in čemu bi nacionalna himna, podpora celih narodov, grb in predsedniki na tribunah spremenili temeljno strukturo sodobnega športa? Ki je z imperativom uspeha tako zelo obremenjen, da si vedno več športnikov v telo vbrizgava zdravju škodljive snovi … Šport, ne glede na panogo, vrsto ali popularnost, vodijo interesi, ki največkrat koreninijo izven športa samega. Ob “sodniški farsi”, kot rokometno tekmo z Nemci danes imenujejo mediji, je zanimivo omeniti podrobnost, ki so jo izpostavili že nekateri navijači. Eden glavnih sponzorjev prvenstva je slovensko podjetje malih gospodinjskih aparatov; če bi šli v absurd, bi slovensko podjetje proti krivici slovenskega moštva reagiralo z umikom sponzorstva. Ne na strani športa, ne na strani gospodarstva naj ne bi obstajalo nič iznad nacionalnega ponosa … a tudi v tem primeru kot v nešteto podobnih bo seveda poslovno gospodarski interes prevladal nad nacionalno športnim.
Neodločenega rezultata in klovnov, ki strmita v zaslon, ne vedoč, kaj bi, tako ne bi smeli razumeti kot odnos med bogato in močno Nemčijo proti nepomembni in delno siromašni Sloveniji.
V sodobnem športu ne gre za poenostavljeno enačenje moči in vpliva z rezultati težje merljivih, ali sodniški presoji zaupanih športnih tekmovanj.
V škandaloznih izidih sodobnih športnih dogodkov, ki smo jim vsakodnevno priča po vsem svetu, gre za stopnjevanje koruptivnega vodenja in nezadostno regulacijo svetovnega športa kot takega. Od mednarodnega olimpijskega komiteja do posameznih športnih zvez sledimo zgodbi, polni škandalov in ne transparentnega, celo kriminalnega delovanja posameznih članov. A vse te prestopke se še vedno obravnava gentlemansko; v maniri športa iz zadnjih let devetnajstega stoletja …
Predvsem pa gre za stopnjevanje nezdravega razmerja med športom in denarjem. Na mnogih področjih, recimo pri kupovanju in posledičnem posedovanju športnikov in pri športnih stavah so zadeve že zdavnaj prešle meje osnovne športne sintagme, ki govori o zdravem duhu v zdravem telesu.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov