Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Danes pa nekaj malega o slovenski vojski. Priljubljeno temo preteklih dni je treba osvetliti še z nekaterih, do danes neznanih zornih kotov. Najprej: trenutni slovenski vojaki, ki so si prislužili negativno oceno na ocenjevanju NATA, niso prvi slovenski vojaki. Naša vojska se naslanja na slavno tradicijo slovenskih fantov s puško v roki, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, kako zelo so “Combat ready”, “spremni za borbu” ali “mehr Rum, mehr Sturm” –oziroma kar je v vojaški znanosti podobnih opisnih ocen.
Torej; kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato? Naši dedje so se v neprimerni obutvi, predvsem pa z oborožitvijo, ki ni bila po Natovih standardih, največkrat slabo vodeni z dvema taktičnima zamislima, eno za naprej in eno za nazaj, spopadli s sovragom. Še sreča, da med letoma 41 in 45 ni bilo Natovih ocenjevalcev; negativno ocenjena bi slovenska narodnoosvobodilna vojska sedela doma in se pridružila tihi kategoriji tistih, o katerih se danes med partizansko-belogardističnim ravsom prav malo govori; “krompirvahterji”, po slovensko skrivači, so bili nekaj manj častna, zato pa toliko bolj pragmatična kategorija nabornikov, ki pa je v poznejših letih krepko vplivala na slovensko zgodovino.
Premaknimo se od slavne zgodovine slovenske vojske, ki so jo sedanje generacije vojakov menda onečastile, nazaj k sodobnosti. Mogočo rešitev, kako uspešno braniti slovensko deželo, če že vojska tega ne zmore, je predlagal isti človek, ki je na simbolni ravni slovensko vojsko tudi ocenil kot nesposobno. Donald ameriški je predlagal oborožitev učiteljev. Sicer v drugačnem kontekstu in kot rešitev notranjepolitičnih težav, a ta predlog bi moral slovenski generalštab zdaj, ko ga vodi nov, mlad in neobremenjen oficir, vzeti na znanje.
Torej; kako bi bila videti slovenska obramba, če bi namesto vojakov za varnost skrbeli oboroženi učitelji?
Najprej in na začetku: slovenski učitelji so glede na stavko primerno motivirani, beri razpištoljeni, in oboroženi bi pomenili mogočno silo, ki se ji noben Natov ocenjevalec ne bi upal dati negativne ocene. Predvsem zato, ker so po navadi učitelji tisti, ki delijo negativne ocene … Posledično pa imajo učitelji z ocenjevanji, tudi z inšpektorji, bogatejše izkušnje kot vojaki. Si lahko zamislite oboroženo učiteljstvo recimo na mednarodni misiji? Učiteljski aktiv četrtih razredov proti iraški republikanski gardi! Ali pa specialna enota telovadnih učiteljev, ki pomaga kurdskim pešmergam pri napadu na enote kalifata. Da ne govorimo o taktičnem mojstrstvu Slovenskega združenja ravnateljev.
Hočemo povedati, kako se od partizanske vojske sem Slovenci bojujemo z neortodoksnimi sredstvi na neobičajen način, pa smo vojaško kar uspešni. V tistem trenutku, ko smo zapustili svojo improvizirano vojaško doktrino in se pridružili tehnicističnim vojskam Nata, smo hkrati izgubili svojo primerjalno prednost in posledično izpadli iz kategorije za boj pripravljeni!
Lep dokaz zgornjih trditev nam ponujajo sumničenja in namigovanja vladne strani o tem, kako je v vojsko vdrla politika. Sumijo, da se strokovnost znotraj vojske zanemarja in podreja določenim politikam in politikom, kar je nevzdržno. A dovolite nam teoretični popravek: vojska je vedno najprej politična, šele zatem strokovna – če se lahko streljanje na druge ljudi označi kot stroka … sicer je izraz “stroka” še vedno bolj primeren kot Sunzijevo razumevanje vojne kot umetnosti; a tudi označba, da je vojak “strokovnjak”, zveni zlovešče.
Kakorkoli: glavni vojakov motiv, ko nosi glavo naprodaj, je vedno in najprej politični motiv. Če ni plačanec in svojo srečo izziva na tujem za plačilo, seveda. Domoljubje, branjenje ognjišča, obramba pred agresijo, pomoč soljudem v stiski – take stvari so prej posledica moralno-političnih kot strokovnih vzgibov. In prej posledica političnih kot strokovnih ukazov.
Mimogrede: s tega stališča se zdi naborniški sistem primernejši in učinkovitejši kot profesionalna vojska; saj v prvem primeru postane obramba domovine, kot bi se reklo po starem, »res publica«! Kot profesionalci pa se vojaki najprej trudijo za vsakdanji kruhek. Obramba domovine tako preide pod jurisdikcijo delovno-pravne zakonodaje.
Ob negativni oceni slovenske vojske pa v miru in tišini poteka še en vojaški škandal, za katerega ni mar nobenemu od vodilnih medijev, še manj pa slovenskemu vojaškemu vrhu.
Ko je 1. novembra leta 1918 general Maister prevzel oblast v Mariboru, je to storil skoraj golorok, brez vojske. V naslednjih nekaj mesecih je z vojaško silo dosegel, da je znotraj slovenskih meja ostal velik del slovenskega etničnega prostora na severovzhodu. General je s svojimi dejanji in s svojimi borci odšel v legendo – čeprav so se ga poznejši režimi in voditelji po malem odrekli. Ko je leta 1934 umrl, je bil deležen najveličastnejšega pogreba, kar jih je Maribor videl do takrat. Za zahvalo so leta 1978 njegov kip zabrisali iz mestne hiše, v kateri je bil med boji za osvoboditev severne meje njegov štab.
General pa nima miru niti danes. Medtem ko se med intervjuji vojaški sogovorniki televizijskih ekip še kako radi slikajo pod njegovima ljubljanskima kipoma, pa je v javnosti zaokrožil predlog, po katerem bi njegove posmrtne ostanke izkopali in jih iz centralnega mariborskega pokopališča Pobrežje preselili na satelitsko pokopališče Dobrava. Vzrok prekopa naj bi bila domnevna Plečnikova grobnica, ki jo je mojster načrtoval za generala in za katero naj bi bilo na Pobrežju enostavno premalo prostora. Razprava za in proti je žal ostala omejena na mesto Maribor … Tistega dela javnosti, ki razume generala kot eno temeljnih oseb slovenske zgodovine dvajsetega stoletja, pa informacija o preselitvi sploh ni dosegla! A zdrava pamet narekuje, da bi o tako dramatičnem posegu v slovensko vojaško preteklost – ob generalovi družini, seveda – moralo imeti izdelano mnenje tudi ministrstvo za obrambo.
S tem ko je posmrtna usoda enega največjih slovenskih vojakov prepuščena lokalni politiki, se Natova negativna ocena slovenski vojski razširja tudi na simbolno področje.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Danes pa nekaj malega o slovenski vojski. Priljubljeno temo preteklih dni je treba osvetliti še z nekaterih, do danes neznanih zornih kotov. Najprej: trenutni slovenski vojaki, ki so si prislužili negativno oceno na ocenjevanju NATA, niso prvi slovenski vojaki. Naša vojska se naslanja na slavno tradicijo slovenskih fantov s puško v roki, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, kako zelo so “Combat ready”, “spremni za borbu” ali “mehr Rum, mehr Sturm” –oziroma kar je v vojaški znanosti podobnih opisnih ocen.
Torej; kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato? Naši dedje so se v neprimerni obutvi, predvsem pa z oborožitvijo, ki ni bila po Natovih standardih, največkrat slabo vodeni z dvema taktičnima zamislima, eno za naprej in eno za nazaj, spopadli s sovragom. Še sreča, da med letoma 41 in 45 ni bilo Natovih ocenjevalcev; negativno ocenjena bi slovenska narodnoosvobodilna vojska sedela doma in se pridružila tihi kategoriji tistih, o katerih se danes med partizansko-belogardističnim ravsom prav malo govori; “krompirvahterji”, po slovensko skrivači, so bili nekaj manj častna, zato pa toliko bolj pragmatična kategorija nabornikov, ki pa je v poznejših letih krepko vplivala na slovensko zgodovino.
Premaknimo se od slavne zgodovine slovenske vojske, ki so jo sedanje generacije vojakov menda onečastile, nazaj k sodobnosti. Mogočo rešitev, kako uspešno braniti slovensko deželo, če že vojska tega ne zmore, je predlagal isti človek, ki je na simbolni ravni slovensko vojsko tudi ocenil kot nesposobno. Donald ameriški je predlagal oborožitev učiteljev. Sicer v drugačnem kontekstu in kot rešitev notranjepolitičnih težav, a ta predlog bi moral slovenski generalštab zdaj, ko ga vodi nov, mlad in neobremenjen oficir, vzeti na znanje.
Torej; kako bi bila videti slovenska obramba, če bi namesto vojakov za varnost skrbeli oboroženi učitelji?
Najprej in na začetku: slovenski učitelji so glede na stavko primerno motivirani, beri razpištoljeni, in oboroženi bi pomenili mogočno silo, ki se ji noben Natov ocenjevalec ne bi upal dati negativne ocene. Predvsem zato, ker so po navadi učitelji tisti, ki delijo negativne ocene … Posledično pa imajo učitelji z ocenjevanji, tudi z inšpektorji, bogatejše izkušnje kot vojaki. Si lahko zamislite oboroženo učiteljstvo recimo na mednarodni misiji? Učiteljski aktiv četrtih razredov proti iraški republikanski gardi! Ali pa specialna enota telovadnih učiteljev, ki pomaga kurdskim pešmergam pri napadu na enote kalifata. Da ne govorimo o taktičnem mojstrstvu Slovenskega združenja ravnateljev.
Hočemo povedati, kako se od partizanske vojske sem Slovenci bojujemo z neortodoksnimi sredstvi na neobičajen način, pa smo vojaško kar uspešni. V tistem trenutku, ko smo zapustili svojo improvizirano vojaško doktrino in se pridružili tehnicističnim vojskam Nata, smo hkrati izgubili svojo primerjalno prednost in posledično izpadli iz kategorije za boj pripravljeni!
Lep dokaz zgornjih trditev nam ponujajo sumničenja in namigovanja vladne strani o tem, kako je v vojsko vdrla politika. Sumijo, da se strokovnost znotraj vojske zanemarja in podreja določenim politikam in politikom, kar je nevzdržno. A dovolite nam teoretični popravek: vojska je vedno najprej politična, šele zatem strokovna – če se lahko streljanje na druge ljudi označi kot stroka … sicer je izraz “stroka” še vedno bolj primeren kot Sunzijevo razumevanje vojne kot umetnosti; a tudi označba, da je vojak “strokovnjak”, zveni zlovešče.
Kakorkoli: glavni vojakov motiv, ko nosi glavo naprodaj, je vedno in najprej politični motiv. Če ni plačanec in svojo srečo izziva na tujem za plačilo, seveda. Domoljubje, branjenje ognjišča, obramba pred agresijo, pomoč soljudem v stiski – take stvari so prej posledica moralno-političnih kot strokovnih vzgibov. In prej posledica političnih kot strokovnih ukazov.
Mimogrede: s tega stališča se zdi naborniški sistem primernejši in učinkovitejši kot profesionalna vojska; saj v prvem primeru postane obramba domovine, kot bi se reklo po starem, »res publica«! Kot profesionalci pa se vojaki najprej trudijo za vsakdanji kruhek. Obramba domovine tako preide pod jurisdikcijo delovno-pravne zakonodaje.
Ob negativni oceni slovenske vojske pa v miru in tišini poteka še en vojaški škandal, za katerega ni mar nobenemu od vodilnih medijev, še manj pa slovenskemu vojaškemu vrhu.
Ko je 1. novembra leta 1918 general Maister prevzel oblast v Mariboru, je to storil skoraj golorok, brez vojske. V naslednjih nekaj mesecih je z vojaško silo dosegel, da je znotraj slovenskih meja ostal velik del slovenskega etničnega prostora na severovzhodu. General je s svojimi dejanji in s svojimi borci odšel v legendo – čeprav so se ga poznejši režimi in voditelji po malem odrekli. Ko je leta 1934 umrl, je bil deležen najveličastnejšega pogreba, kar jih je Maribor videl do takrat. Za zahvalo so leta 1978 njegov kip zabrisali iz mestne hiše, v kateri je bil med boji za osvoboditev severne meje njegov štab.
General pa nima miru niti danes. Medtem ko se med intervjuji vojaški sogovorniki televizijskih ekip še kako radi slikajo pod njegovima ljubljanskima kipoma, pa je v javnosti zaokrožil predlog, po katerem bi njegove posmrtne ostanke izkopali in jih iz centralnega mariborskega pokopališča Pobrežje preselili na satelitsko pokopališče Dobrava. Vzrok prekopa naj bi bila domnevna Plečnikova grobnica, ki jo je mojster načrtoval za generala in za katero naj bi bilo na Pobrežju enostavno premalo prostora. Razprava za in proti je žal ostala omejena na mesto Maribor … Tistega dela javnosti, ki razume generala kot eno temeljnih oseb slovenske zgodovine dvajsetega stoletja, pa informacija o preselitvi sploh ni dosegla! A zdrava pamet narekuje, da bi o tako dramatičnem posegu v slovensko vojaško preteklost – ob generalovi družini, seveda – moralo imeti izdelano mnenje tudi ministrstvo za obrambo.
S tem ko je posmrtna usoda enega največjih slovenskih vojakov prepuščena lokalni politiki, se Natova negativna ocena slovenski vojski razširja tudi na simbolno področje.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov