Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

27.02.2018

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?

Danes pa nekaj malega o slovenski vojski. Priljubljeno temo preteklih dni je treba osvetliti še z nekaterih, do danes neznanih zornih kotov. Najprej: trenutni slovenski vojaki, ki so si prislužili negativno oceno na ocenjevanju NATA, niso prvi slovenski vojaki. Naša vojska se naslanja na slavno tradicijo slovenskih fantov s puško v roki, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, kako zelo so “Combat ready”, “spremni za borbu” ali “mehr Rum, mehr Sturm” –oziroma kar je v vojaški znanosti podobnih opisnih ocen.

Torej; kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato? Naši dedje so se v neprimerni obutvi, predvsem pa z oborožitvijo, ki ni bila po Natovih standardih, največkrat slabo vodeni z dvema taktičnima zamislima, eno za naprej in eno za nazaj, spopadli s sovragom. Še sreča, da med letoma 41 in 45 ni bilo Natovih ocenjevalcev; negativno ocenjena bi slovenska narodnoosvobodilna vojska sedela doma in se pridružila tihi kategoriji tistih, o katerih se danes med partizansko-belogardističnim ravsom prav malo govori; “krompirvahterji”, po slovensko skrivači, so bili nekaj manj častna, zato pa toliko bolj pragmatična kategorija nabornikov, ki pa je v poznejših letih krepko vplivala na slovensko zgodovino.

Premaknimo se od slavne zgodovine slovenske vojske, ki so jo sedanje generacije vojakov menda onečastile, nazaj k sodobnosti. Mogočo rešitev, kako uspešno braniti slovensko deželo, če že vojska tega ne zmore, je predlagal isti človek, ki je na simbolni ravni slovensko vojsko tudi ocenil kot nesposobno. Donald ameriški je predlagal oborožitev učiteljev. Sicer v drugačnem kontekstu in kot rešitev notranjepolitičnih težav, a ta predlog bi moral slovenski generalštab zdaj, ko ga vodi nov, mlad in neobremenjen oficir, vzeti na znanje.

Torej; kako bi bila videti slovenska obramba, če bi namesto vojakov za varnost skrbeli oboroženi učitelji?

Najprej in na začetku: slovenski učitelji so glede na stavko primerno motivirani, beri razpištoljeni, in oboroženi bi pomenili mogočno silo, ki se ji noben Natov ocenjevalec ne bi upal dati negativne ocene. Predvsem zato, ker so po navadi učitelji tisti, ki delijo negativne ocene … Posledično pa imajo učitelji z ocenjevanji, tudi z inšpektorji, bogatejše izkušnje kot vojaki. Si lahko zamislite oboroženo učiteljstvo recimo na mednarodni misiji? Učiteljski aktiv četrtih razredov proti iraški republikanski gardi! Ali pa specialna enota telovadnih učiteljev, ki pomaga kurdskim pešmergam pri napadu na enote kalifata. Da ne govorimo o taktičnem mojstrstvu Slovenskega združenja ravnateljev.

Hočemo povedati, kako se od partizanske vojske sem Slovenci bojujemo z neortodoksnimi sredstvi na neobičajen način, pa smo vojaško kar uspešni. V tistem trenutku, ko smo zapustili svojo improvizirano vojaško doktrino in se pridružili tehnicističnim vojskam Nata, smo hkrati izgubili svojo primerjalno prednost in posledično izpadli iz kategorije za boj pripravljeni!

Lep dokaz zgornjih trditev nam ponujajo sumničenja in namigovanja vladne strani o tem, kako je v vojsko vdrla politika. Sumijo, da se strokovnost znotraj vojske zanemarja in podreja določenim politikam in politikom, kar je nevzdržno. A dovolite nam teoretični popravek: vojska je vedno najprej politična, šele zatem strokovna – če se lahko streljanje na druge ljudi označi kot stroka … sicer je izraz “stroka” še vedno bolj primeren kot Sunzijevo razumevanje vojne kot umetnosti; a tudi označba, da je vojak “strokovnjak”, zveni zlovešče.

Kakorkoli: glavni vojakov motiv, ko nosi glavo naprodaj, je vedno in najprej politični motiv. Če ni plačanec in svojo srečo izziva na tujem za plačilo, seveda. Domoljubje, branjenje ognjišča, obramba pred agresijo, pomoč soljudem v stiski – take stvari so prej posledica moralno-političnih kot strokovnih vzgibov. In prej posledica političnih kot strokovnih ukazov.

Mimogrede: s tega stališča se zdi naborniški sistem primernejši in učinkovitejši kot profesionalna vojska; saj v prvem primeru postane obramba domovine, kot bi se reklo po starem, »res publica«! Kot profesionalci pa se vojaki najprej trudijo za vsakdanji kruhek. Obramba domovine tako preide pod jurisdikcijo delovno-pravne zakonodaje.

Ob negativni oceni slovenske vojske pa v miru in tišini poteka še en vojaški škandal, za katerega ni mar nobenemu od vodilnih medijev, še manj pa slovenskemu vojaškemu vrhu.

Ko je 1. novembra leta 1918 general Maister prevzel oblast v Mariboru, je to storil skoraj golorok, brez vojske. V naslednjih nekaj mesecih je z vojaško silo dosegel, da je znotraj slovenskih meja ostal velik del slovenskega etničnega prostora na severovzhodu. General je s svojimi dejanji in s svojimi borci odšel v legendo – čeprav so se ga poznejši režimi in voditelji po malem odrekli. Ko je leta 1934 umrl, je bil deležen najveličastnejšega pogreba, kar jih je Maribor videl do takrat. Za zahvalo so leta 1978 njegov kip zabrisali iz mestne hiše, v kateri je bil med boji za osvoboditev severne meje njegov štab.

General pa nima miru niti danes. Medtem ko se med intervjuji vojaški sogovorniki televizijskih ekip še kako radi slikajo pod njegovima ljubljanskima kipoma, pa je v javnosti zaokrožil predlog, po katerem bi njegove posmrtne ostanke izkopali in jih iz centralnega mariborskega pokopališča Pobrežje preselili na satelitsko pokopališče Dobrava. Vzrok prekopa naj bi bila domnevna Plečnikova grobnica, ki jo je mojster načrtoval za generala in za katero naj bi bilo na Pobrežju enostavno premalo prostora. Razprava za in proti je žal ostala omejena na mesto Maribor … Tistega dela javnosti, ki razume generala kot eno temeljnih oseb slovenske zgodovine dvajsetega stoletja, pa informacija o preselitvi sploh ni dosegla! A zdrava pamet narekuje, da bi o tako dramatičnem posegu v slovensko vojaško preteklost – ob generalovi družini, seveda – moralo imeti izdelano mnenje tudi ministrstvo za obrambo.

S tem ko je posmrtna usoda enega največjih slovenskih vojakov prepuščena lokalni politiki, se Natova negativna ocena slovenski vojski razširja tudi na simbolno področje.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

27.02.2018

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?

Danes pa nekaj malega o slovenski vojski. Priljubljeno temo preteklih dni je treba osvetliti še z nekaterih, do danes neznanih zornih kotov. Najprej: trenutni slovenski vojaki, ki so si prislužili negativno oceno na ocenjevanju NATA, niso prvi slovenski vojaki. Naša vojska se naslanja na slavno tradicijo slovenskih fantov s puško v roki, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, kako zelo so “Combat ready”, “spremni za borbu” ali “mehr Rum, mehr Sturm” –oziroma kar je v vojaški znanosti podobnih opisnih ocen.

Torej; kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato? Naši dedje so se v neprimerni obutvi, predvsem pa z oborožitvijo, ki ni bila po Natovih standardih, največkrat slabo vodeni z dvema taktičnima zamislima, eno za naprej in eno za nazaj, spopadli s sovragom. Še sreča, da med letoma 41 in 45 ni bilo Natovih ocenjevalcev; negativno ocenjena bi slovenska narodnoosvobodilna vojska sedela doma in se pridružila tihi kategoriji tistih, o katerih se danes med partizansko-belogardističnim ravsom prav malo govori; “krompirvahterji”, po slovensko skrivači, so bili nekaj manj častna, zato pa toliko bolj pragmatična kategorija nabornikov, ki pa je v poznejših letih krepko vplivala na slovensko zgodovino.

Premaknimo se od slavne zgodovine slovenske vojske, ki so jo sedanje generacije vojakov menda onečastile, nazaj k sodobnosti. Mogočo rešitev, kako uspešno braniti slovensko deželo, če že vojska tega ne zmore, je predlagal isti človek, ki je na simbolni ravni slovensko vojsko tudi ocenil kot nesposobno. Donald ameriški je predlagal oborožitev učiteljev. Sicer v drugačnem kontekstu in kot rešitev notranjepolitičnih težav, a ta predlog bi moral slovenski generalštab zdaj, ko ga vodi nov, mlad in neobremenjen oficir, vzeti na znanje.

Torej; kako bi bila videti slovenska obramba, če bi namesto vojakov za varnost skrbeli oboroženi učitelji?

Najprej in na začetku: slovenski učitelji so glede na stavko primerno motivirani, beri razpištoljeni, in oboroženi bi pomenili mogočno silo, ki se ji noben Natov ocenjevalec ne bi upal dati negativne ocene. Predvsem zato, ker so po navadi učitelji tisti, ki delijo negativne ocene … Posledično pa imajo učitelji z ocenjevanji, tudi z inšpektorji, bogatejše izkušnje kot vojaki. Si lahko zamislite oboroženo učiteljstvo recimo na mednarodni misiji? Učiteljski aktiv četrtih razredov proti iraški republikanski gardi! Ali pa specialna enota telovadnih učiteljev, ki pomaga kurdskim pešmergam pri napadu na enote kalifata. Da ne govorimo o taktičnem mojstrstvu Slovenskega združenja ravnateljev.

Hočemo povedati, kako se od partizanske vojske sem Slovenci bojujemo z neortodoksnimi sredstvi na neobičajen način, pa smo vojaško kar uspešni. V tistem trenutku, ko smo zapustili svojo improvizirano vojaško doktrino in se pridružili tehnicističnim vojskam Nata, smo hkrati izgubili svojo primerjalno prednost in posledično izpadli iz kategorije za boj pripravljeni!

Lep dokaz zgornjih trditev nam ponujajo sumničenja in namigovanja vladne strani o tem, kako je v vojsko vdrla politika. Sumijo, da se strokovnost znotraj vojske zanemarja in podreja določenim politikam in politikom, kar je nevzdržno. A dovolite nam teoretični popravek: vojska je vedno najprej politična, šele zatem strokovna – če se lahko streljanje na druge ljudi označi kot stroka … sicer je izraz “stroka” še vedno bolj primeren kot Sunzijevo razumevanje vojne kot umetnosti; a tudi označba, da je vojak “strokovnjak”, zveni zlovešče.

Kakorkoli: glavni vojakov motiv, ko nosi glavo naprodaj, je vedno in najprej politični motiv. Če ni plačanec in svojo srečo izziva na tujem za plačilo, seveda. Domoljubje, branjenje ognjišča, obramba pred agresijo, pomoč soljudem v stiski – take stvari so prej posledica moralno-političnih kot strokovnih vzgibov. In prej posledica političnih kot strokovnih ukazov.

Mimogrede: s tega stališča se zdi naborniški sistem primernejši in učinkovitejši kot profesionalna vojska; saj v prvem primeru postane obramba domovine, kot bi se reklo po starem, »res publica«! Kot profesionalci pa se vojaki najprej trudijo za vsakdanji kruhek. Obramba domovine tako preide pod jurisdikcijo delovno-pravne zakonodaje.

Ob negativni oceni slovenske vojske pa v miru in tišini poteka še en vojaški škandal, za katerega ni mar nobenemu od vodilnih medijev, še manj pa slovenskemu vojaškemu vrhu.

Ko je 1. novembra leta 1918 general Maister prevzel oblast v Mariboru, je to storil skoraj golorok, brez vojske. V naslednjih nekaj mesecih je z vojaško silo dosegel, da je znotraj slovenskih meja ostal velik del slovenskega etničnega prostora na severovzhodu. General je s svojimi dejanji in s svojimi borci odšel v legendo – čeprav so se ga poznejši režimi in voditelji po malem odrekli. Ko je leta 1934 umrl, je bil deležen najveličastnejšega pogreba, kar jih je Maribor videl do takrat. Za zahvalo so leta 1978 njegov kip zabrisali iz mestne hiše, v kateri je bil med boji za osvoboditev severne meje njegov štab.

General pa nima miru niti danes. Medtem ko se med intervjuji vojaški sogovorniki televizijskih ekip še kako radi slikajo pod njegovima ljubljanskima kipoma, pa je v javnosti zaokrožil predlog, po katerem bi njegove posmrtne ostanke izkopali in jih iz centralnega mariborskega pokopališča Pobrežje preselili na satelitsko pokopališče Dobrava. Vzrok prekopa naj bi bila domnevna Plečnikova grobnica, ki jo je mojster načrtoval za generala in za katero naj bi bilo na Pobrežju enostavno premalo prostora. Razprava za in proti je žal ostala omejena na mesto Maribor … Tistega dela javnosti, ki razume generala kot eno temeljnih oseb slovenske zgodovine dvajsetega stoletja, pa informacija o preselitvi sploh ni dosegla! A zdrava pamet narekuje, da bi o tako dramatičnem posegu v slovensko vojaško preteklost – ob generalovi družini, seveda – moralo imeti izdelano mnenje tudi ministrstvo za obrambo.

S tem ko je posmrtna usoda enega največjih slovenskih vojakov prepuščena lokalni politiki, se Natova negativna ocena slovenski vojski razširja tudi na simbolno področje.


13.12.2016

Pahor na ograji

Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.


06.12.2016

Kako smo se sporazumeli o ničemer

Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.


29.11.2016

Nina doživljenjsko

Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.


22.11.2016

Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti

Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.


15.11.2016

Trumpova močvirja

Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.


08.11.2016

Janko in Metka na maratonu

Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.


25.10.2016

"Dan suverenosti" praznujemo v polni formi

Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.


18.10.2016

Propadli infrastrukturni projekti s števniki

Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.


11.10.2016

Trava je pol zdravja

Tedenska glosa Marka Radmiloviča.


04.10.2016

Priljubljenost na toboganu

Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.


27.09.2016

Pi... v parlamentu

Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.


20.09.2016

Jugonostalgija dva pika nič

Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.


13.09.2016

Država na državni zatožni klopi

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


06.09.2016

Poletje 2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.


05.07.2016

Napotki za festivalsko poletje

Tedenska glosa Marka Radimiloviča.


28.06.2016

Popolni brexit

Tedenska glosa Marka Radmiloviča.


21.06.2016

Torta in svečke

Tedenska glosa Marka Radmiloviča


14.06.2016

Nasilni

Tedenski komentar Marka Radmiloviča.


07.06.2016

Rok za Rog

Tedenska glosa Marka Radmiloviča


31.05.2016

25 svečk

Torkova glosa Marka Radmiloviča


Stran 18 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov