Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Danes pa nekaj malega o slovenski vojski. Priljubljeno temo preteklih dni je treba osvetliti še z nekaterih, do danes neznanih zornih kotov. Najprej: trenutni slovenski vojaki, ki so si prislužili negativno oceno na ocenjevanju NATA, niso prvi slovenski vojaki. Naša vojska se naslanja na slavno tradicijo slovenskih fantov s puško v roki, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, kako zelo so “Combat ready”, “spremni za borbu” ali “mehr Rum, mehr Sturm” –oziroma kar je v vojaški znanosti podobnih opisnih ocen.
Torej; kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato? Naši dedje so se v neprimerni obutvi, predvsem pa z oborožitvijo, ki ni bila po Natovih standardih, največkrat slabo vodeni z dvema taktičnima zamislima, eno za naprej in eno za nazaj, spopadli s sovragom. Še sreča, da med letoma 41 in 45 ni bilo Natovih ocenjevalcev; negativno ocenjena bi slovenska narodnoosvobodilna vojska sedela doma in se pridružila tihi kategoriji tistih, o katerih se danes med partizansko-belogardističnim ravsom prav malo govori; “krompirvahterji”, po slovensko skrivači, so bili nekaj manj častna, zato pa toliko bolj pragmatična kategorija nabornikov, ki pa je v poznejših letih krepko vplivala na slovensko zgodovino.
Premaknimo se od slavne zgodovine slovenske vojske, ki so jo sedanje generacije vojakov menda onečastile, nazaj k sodobnosti. Mogočo rešitev, kako uspešno braniti slovensko deželo, če že vojska tega ne zmore, je predlagal isti človek, ki je na simbolni ravni slovensko vojsko tudi ocenil kot nesposobno. Donald ameriški je predlagal oborožitev učiteljev. Sicer v drugačnem kontekstu in kot rešitev notranjepolitičnih težav, a ta predlog bi moral slovenski generalštab zdaj, ko ga vodi nov, mlad in neobremenjen oficir, vzeti na znanje.
Torej; kako bi bila videti slovenska obramba, če bi namesto vojakov za varnost skrbeli oboroženi učitelji?
Najprej in na začetku: slovenski učitelji so glede na stavko primerno motivirani, beri razpištoljeni, in oboroženi bi pomenili mogočno silo, ki se ji noben Natov ocenjevalec ne bi upal dati negativne ocene. Predvsem zato, ker so po navadi učitelji tisti, ki delijo negativne ocene … Posledično pa imajo učitelji z ocenjevanji, tudi z inšpektorji, bogatejše izkušnje kot vojaki. Si lahko zamislite oboroženo učiteljstvo recimo na mednarodni misiji? Učiteljski aktiv četrtih razredov proti iraški republikanski gardi! Ali pa specialna enota telovadnih učiteljev, ki pomaga kurdskim pešmergam pri napadu na enote kalifata. Da ne govorimo o taktičnem mojstrstvu Slovenskega združenja ravnateljev.
Hočemo povedati, kako se od partizanske vojske sem Slovenci bojujemo z neortodoksnimi sredstvi na neobičajen način, pa smo vojaško kar uspešni. V tistem trenutku, ko smo zapustili svojo improvizirano vojaško doktrino in se pridružili tehnicističnim vojskam Nata, smo hkrati izgubili svojo primerjalno prednost in posledično izpadli iz kategorije za boj pripravljeni!
Lep dokaz zgornjih trditev nam ponujajo sumničenja in namigovanja vladne strani o tem, kako je v vojsko vdrla politika. Sumijo, da se strokovnost znotraj vojske zanemarja in podreja določenim politikam in politikom, kar je nevzdržno. A dovolite nam teoretični popravek: vojska je vedno najprej politična, šele zatem strokovna – če se lahko streljanje na druge ljudi označi kot stroka … sicer je izraz “stroka” še vedno bolj primeren kot Sunzijevo razumevanje vojne kot umetnosti; a tudi označba, da je vojak “strokovnjak”, zveni zlovešče.
Kakorkoli: glavni vojakov motiv, ko nosi glavo naprodaj, je vedno in najprej politični motiv. Če ni plačanec in svojo srečo izziva na tujem za plačilo, seveda. Domoljubje, branjenje ognjišča, obramba pred agresijo, pomoč soljudem v stiski – take stvari so prej posledica moralno-političnih kot strokovnih vzgibov. In prej posledica političnih kot strokovnih ukazov.
Mimogrede: s tega stališča se zdi naborniški sistem primernejši in učinkovitejši kot profesionalna vojska; saj v prvem primeru postane obramba domovine, kot bi se reklo po starem, »res publica«! Kot profesionalci pa se vojaki najprej trudijo za vsakdanji kruhek. Obramba domovine tako preide pod jurisdikcijo delovno-pravne zakonodaje.
Ob negativni oceni slovenske vojske pa v miru in tišini poteka še en vojaški škandal, za katerega ni mar nobenemu od vodilnih medijev, še manj pa slovenskemu vojaškemu vrhu.
Ko je 1. novembra leta 1918 general Maister prevzel oblast v Mariboru, je to storil skoraj golorok, brez vojske. V naslednjih nekaj mesecih je z vojaško silo dosegel, da je znotraj slovenskih meja ostal velik del slovenskega etničnega prostora na severovzhodu. General je s svojimi dejanji in s svojimi borci odšel v legendo – čeprav so se ga poznejši režimi in voditelji po malem odrekli. Ko je leta 1934 umrl, je bil deležen najveličastnejšega pogreba, kar jih je Maribor videl do takrat. Za zahvalo so leta 1978 njegov kip zabrisali iz mestne hiše, v kateri je bil med boji za osvoboditev severne meje njegov štab.
General pa nima miru niti danes. Medtem ko se med intervjuji vojaški sogovorniki televizijskih ekip še kako radi slikajo pod njegovima ljubljanskima kipoma, pa je v javnosti zaokrožil predlog, po katerem bi njegove posmrtne ostanke izkopali in jih iz centralnega mariborskega pokopališča Pobrežje preselili na satelitsko pokopališče Dobrava. Vzrok prekopa naj bi bila domnevna Plečnikova grobnica, ki jo je mojster načrtoval za generala in za katero naj bi bilo na Pobrežju enostavno premalo prostora. Razprava za in proti je žal ostala omejena na mesto Maribor … Tistega dela javnosti, ki razume generala kot eno temeljnih oseb slovenske zgodovine dvajsetega stoletja, pa informacija o preselitvi sploh ni dosegla! A zdrava pamet narekuje, da bi o tako dramatičnem posegu v slovensko vojaško preteklost – ob generalovi družini, seveda – moralo imeti izdelano mnenje tudi ministrstvo za obrambo.
S tem ko je posmrtna usoda enega največjih slovenskih vojakov prepuščena lokalni politiki, se Natova negativna ocena slovenski vojski razširja tudi na simbolno področje.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Danes pa nekaj malega o slovenski vojski. Priljubljeno temo preteklih dni je treba osvetliti še z nekaterih, do danes neznanih zornih kotov. Najprej: trenutni slovenski vojaki, ki so si prislužili negativno oceno na ocenjevanju NATA, niso prvi slovenski vojaki. Naša vojska se naslanja na slavno tradicijo slovenskih fantov s puško v roki, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, kako zelo so “Combat ready”, “spremni za borbu” ali “mehr Rum, mehr Sturm” –oziroma kar je v vojaški znanosti podobnih opisnih ocen.
Torej; kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato? Naši dedje so se v neprimerni obutvi, predvsem pa z oborožitvijo, ki ni bila po Natovih standardih, največkrat slabo vodeni z dvema taktičnima zamislima, eno za naprej in eno za nazaj, spopadli s sovragom. Še sreča, da med letoma 41 in 45 ni bilo Natovih ocenjevalcev; negativno ocenjena bi slovenska narodnoosvobodilna vojska sedela doma in se pridružila tihi kategoriji tistih, o katerih se danes med partizansko-belogardističnim ravsom prav malo govori; “krompirvahterji”, po slovensko skrivači, so bili nekaj manj častna, zato pa toliko bolj pragmatična kategorija nabornikov, ki pa je v poznejših letih krepko vplivala na slovensko zgodovino.
Premaknimo se od slavne zgodovine slovenske vojske, ki so jo sedanje generacije vojakov menda onečastile, nazaj k sodobnosti. Mogočo rešitev, kako uspešno braniti slovensko deželo, če že vojska tega ne zmore, je predlagal isti človek, ki je na simbolni ravni slovensko vojsko tudi ocenil kot nesposobno. Donald ameriški je predlagal oborožitev učiteljev. Sicer v drugačnem kontekstu in kot rešitev notranjepolitičnih težav, a ta predlog bi moral slovenski generalštab zdaj, ko ga vodi nov, mlad in neobremenjen oficir, vzeti na znanje.
Torej; kako bi bila videti slovenska obramba, če bi namesto vojakov za varnost skrbeli oboroženi učitelji?
Najprej in na začetku: slovenski učitelji so glede na stavko primerno motivirani, beri razpištoljeni, in oboroženi bi pomenili mogočno silo, ki se ji noben Natov ocenjevalec ne bi upal dati negativne ocene. Predvsem zato, ker so po navadi učitelji tisti, ki delijo negativne ocene … Posledično pa imajo učitelji z ocenjevanji, tudi z inšpektorji, bogatejše izkušnje kot vojaki. Si lahko zamislite oboroženo učiteljstvo recimo na mednarodni misiji? Učiteljski aktiv četrtih razredov proti iraški republikanski gardi! Ali pa specialna enota telovadnih učiteljev, ki pomaga kurdskim pešmergam pri napadu na enote kalifata. Da ne govorimo o taktičnem mojstrstvu Slovenskega združenja ravnateljev.
Hočemo povedati, kako se od partizanske vojske sem Slovenci bojujemo z neortodoksnimi sredstvi na neobičajen način, pa smo vojaško kar uspešni. V tistem trenutku, ko smo zapustili svojo improvizirano vojaško doktrino in se pridružili tehnicističnim vojskam Nata, smo hkrati izgubili svojo primerjalno prednost in posledično izpadli iz kategorije za boj pripravljeni!
Lep dokaz zgornjih trditev nam ponujajo sumničenja in namigovanja vladne strani o tem, kako je v vojsko vdrla politika. Sumijo, da se strokovnost znotraj vojske zanemarja in podreja določenim politikam in politikom, kar je nevzdržno. A dovolite nam teoretični popravek: vojska je vedno najprej politična, šele zatem strokovna – če se lahko streljanje na druge ljudi označi kot stroka … sicer je izraz “stroka” še vedno bolj primeren kot Sunzijevo razumevanje vojne kot umetnosti; a tudi označba, da je vojak “strokovnjak”, zveni zlovešče.
Kakorkoli: glavni vojakov motiv, ko nosi glavo naprodaj, je vedno in najprej politični motiv. Če ni plačanec in svojo srečo izziva na tujem za plačilo, seveda. Domoljubje, branjenje ognjišča, obramba pred agresijo, pomoč soljudem v stiski – take stvari so prej posledica moralno-političnih kot strokovnih vzgibov. In prej posledica političnih kot strokovnih ukazov.
Mimogrede: s tega stališča se zdi naborniški sistem primernejši in učinkovitejši kot profesionalna vojska; saj v prvem primeru postane obramba domovine, kot bi se reklo po starem, »res publica«! Kot profesionalci pa se vojaki najprej trudijo za vsakdanji kruhek. Obramba domovine tako preide pod jurisdikcijo delovno-pravne zakonodaje.
Ob negativni oceni slovenske vojske pa v miru in tišini poteka še en vojaški škandal, za katerega ni mar nobenemu od vodilnih medijev, še manj pa slovenskemu vojaškemu vrhu.
Ko je 1. novembra leta 1918 general Maister prevzel oblast v Mariboru, je to storil skoraj golorok, brez vojske. V naslednjih nekaj mesecih je z vojaško silo dosegel, da je znotraj slovenskih meja ostal velik del slovenskega etničnega prostora na severovzhodu. General je s svojimi dejanji in s svojimi borci odšel v legendo – čeprav so se ga poznejši režimi in voditelji po malem odrekli. Ko je leta 1934 umrl, je bil deležen najveličastnejšega pogreba, kar jih je Maribor videl do takrat. Za zahvalo so leta 1978 njegov kip zabrisali iz mestne hiše, v kateri je bil med boji za osvoboditev severne meje njegov štab.
General pa nima miru niti danes. Medtem ko se med intervjuji vojaški sogovorniki televizijskih ekip še kako radi slikajo pod njegovima ljubljanskima kipoma, pa je v javnosti zaokrožil predlog, po katerem bi njegove posmrtne ostanke izkopali in jih iz centralnega mariborskega pokopališča Pobrežje preselili na satelitsko pokopališče Dobrava. Vzrok prekopa naj bi bila domnevna Plečnikova grobnica, ki jo je mojster načrtoval za generala in za katero naj bi bilo na Pobrežju enostavno premalo prostora. Razprava za in proti je žal ostala omejena na mesto Maribor … Tistega dela javnosti, ki razume generala kot eno temeljnih oseb slovenske zgodovine dvajsetega stoletja, pa informacija o preselitvi sploh ni dosegla! A zdrava pamet narekuje, da bi o tako dramatičnem posegu v slovensko vojaško preteklost – ob generalovi družini, seveda – moralo imeti izdelano mnenje tudi ministrstvo za obrambo.
S tem ko je posmrtna usoda enega največjih slovenskih vojakov prepuščena lokalni politiki, se Natova negativna ocena slovenski vojski razširja tudi na simbolno področje.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov