Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Ob postavitvi makete drugega tira na obali se je na vlado vsul plaz kritik in pomilovanja; še sploh, ker je bila maketa nenormalno draga. Zdi se, da v tem primeru za infrastrukturno ministrstvo, ki je maketo naročilo, nimajo posluha ne v poziciji, ne v opoziciji; v javnosti pa sploh ne in gre tako vsa reč celo v interno revizijo. Zato pa smo tukaj mi, da vsaj malo vržemo drugačno luč na zgodbo o maketi drugega tira.
Najprej in na začetku; vladi je treba izreči javno priznanje, da se je s postavitvijo makete vsaj malo zavzela za zapostavljeno in ponižano področje modelarstva in maketarstva pri nas. Če ne bi bilo Zveze za tehnično kulturo Slovenije in legendarne revije TIM, bi modelarstvo in maketarsto pri nas sploh ne imela nobenega uradnega statusa. Tako pa maketa drugega tira opozarja na slavno tradicijo modelarstva in maketarstva pri nas in je bolj uspešno kot napovednik prihodnosti pomnik preteklosti.
A z maketami obstaja nekaj težav že na načelni ravni. V tem kontekstu je vlada naredila temeljno napako, ko je maketo obravnavala kot tehnični in ne kot družboslovni izziv!
Izredno je pomembno, kdaj maketo postaviš; lahko jo postaviš, še preden je objekt v razmerju 1 : 1 zgrajen, nato pa se zalomi in objekta nikoli ne končaš! V tem primeru ostane maketa kot večni posmeh praznim obljubam. Druga težava nastopi, če objekt sicer zgradijo, pa ni takšen, kot je maketa. Tretja težava in to se bo, kot kaže, zgodilo v našem primeru, pa nastopi, ko je maketa dražja ob objekta samega.
Zato je najvarnejša pot in hkrati svetla tradicija maketarstva, te skrajno konformistične rabote, da se maketa postavi, ko objekt že stoji. Kot v danem primeru: teoretično pravilno bi bilo najprej izdelati maketo prvega tira, maketo drugega pa šele takrat, ko bo ta končan.
Da ne gre za prazno nakladanje, govori dejstvo, da so modeli vlakcev oziroma železnic življenjsko povezani z maketami pokrajin in mest. V pomanjšanem merilu torej železnice in makete sobivajo že stoletje, v merilu 1 : 1 pa se zadeve brez potrebe zapletajo.
Makete v zrelih letih nato težijo k temu, da se spremenijo v spominek … kot je znano, so bili Eifflovi stolpi iz vžigalic največja moč Jugoslovanske ljudske armade.
Je pa res, da težnjo po izdelavi makete drugega tira dobronamerni zlahka razume. Maketa je izčiščena ideja, ki za realizacijo potrebuje le lok, žagico, pilo, vezano ploščo, lepilo in nekaj barve. Večino vsega potrebnega je kot modelarski set mogoče kupiti za 14,99 – v spletni trgovini pa s popustom celo za 14,24 evra. Kar pa je denar, ki ga lahko vlada republike Slovenije z nekaj napora zagotovi sama – brez madžarskih partnerjev.
Hkrati pa ni nobene možnosti, da bi izdelavo makete kdo blokiral. Ker če bi po analogiji o maketi kot objektu v zmanjšanem merilu morali organizirat referendum, bi se ga lahko udeležili le otroci do 12 let. Verjamemo pa, da bi bila referendumska razprava na višjem nivoju, kot je bila ta zadnja.
Maketa je torej pomanjšan objekt, v njej pa energija osnovne zamisli ostaja nedotaknjena; zanemarljiva razlika je le v merilu. Ki pa ni bistveno, kot nas imenitno poduči klasika Feniksov let! Originalni film iz leta 1965, seveda.
Kakorkoli; glavni problem izdelave makete je dejstvo, da je v vseh teoretičnih razpravah, kot tudi na Bolhi, maketa obravnavana kot hobi. Kot konjiček! Prostočasna dejavnost. Seveda nekateri gradijo makete tudi poklicno, a kot nas uči popularna kultura, to počnejo v glavnem arhitekti z mislijo, da bodo pozneje tako ali ako gradili tudi pravo stvar.
Ali kot hobi ali kot vizualizacija poznejše gradnje je temeljna značilnost izdelave maket, da je zastonj. Misel, da bi morali za maketo plačati, se zdravemu razumu upira. Če si modelar, recimo zgradiš sam svoj model ladjice ali letala; če ga greš kupit v trgovino, si razvajen. Podobno je z maketo. Če jo je vlada že hotela postaviti, bi morali predsednik vlade in ministri ostati po sejah vlade in maketo izdelati sami … Nadeli bi si modre halje, nataknili zaščitna očala in rezbarili, oblikovali, lepili in brusili. Modelarstvo in maketarstvo sta ob urjenju ročnih spretnosti znana tudi kot imenitni trening za čvrstejše živce – ki pa bi jih člani vlade v teh turbulentnih časih še kako potrebovali. Ministrski del bi žagal, ministrice pa bi barvale. Kot nas učijo izkušnje iz modelarskih krožkov v osnovni šoli, je lepljenje treba zaupati psihično najbolj stabilnim, ministra za infrastrukturo pa bi lahko uporabili za dostavo prigrizkov in pijače – vse v želji, da se drži čim dlje od makete. Tako ubrana vladna ekipa bi maketo drugega tira, kot se spodobi, izdelala sama. Kot večerni hobi.
Zagotovo bi jim uspelo oziroma bi jim moralo uspeti.
Ker kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?!
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Ob postavitvi makete drugega tira na obali se je na vlado vsul plaz kritik in pomilovanja; še sploh, ker je bila maketa nenormalno draga. Zdi se, da v tem primeru za infrastrukturno ministrstvo, ki je maketo naročilo, nimajo posluha ne v poziciji, ne v opoziciji; v javnosti pa sploh ne in gre tako vsa reč celo v interno revizijo. Zato pa smo tukaj mi, da vsaj malo vržemo drugačno luč na zgodbo o maketi drugega tira.
Najprej in na začetku; vladi je treba izreči javno priznanje, da se je s postavitvijo makete vsaj malo zavzela za zapostavljeno in ponižano področje modelarstva in maketarstva pri nas. Če ne bi bilo Zveze za tehnično kulturo Slovenije in legendarne revije TIM, bi modelarstvo in maketarsto pri nas sploh ne imela nobenega uradnega statusa. Tako pa maketa drugega tira opozarja na slavno tradicijo modelarstva in maketarstva pri nas in je bolj uspešno kot napovednik prihodnosti pomnik preteklosti.
A z maketami obstaja nekaj težav že na načelni ravni. V tem kontekstu je vlada naredila temeljno napako, ko je maketo obravnavala kot tehnični in ne kot družboslovni izziv!
Izredno je pomembno, kdaj maketo postaviš; lahko jo postaviš, še preden je objekt v razmerju 1 : 1 zgrajen, nato pa se zalomi in objekta nikoli ne končaš! V tem primeru ostane maketa kot večni posmeh praznim obljubam. Druga težava nastopi, če objekt sicer zgradijo, pa ni takšen, kot je maketa. Tretja težava in to se bo, kot kaže, zgodilo v našem primeru, pa nastopi, ko je maketa dražja ob objekta samega.
Zato je najvarnejša pot in hkrati svetla tradicija maketarstva, te skrajno konformistične rabote, da se maketa postavi, ko objekt že stoji. Kot v danem primeru: teoretično pravilno bi bilo najprej izdelati maketo prvega tira, maketo drugega pa šele takrat, ko bo ta končan.
Da ne gre za prazno nakladanje, govori dejstvo, da so modeli vlakcev oziroma železnic življenjsko povezani z maketami pokrajin in mest. V pomanjšanem merilu torej železnice in makete sobivajo že stoletje, v merilu 1 : 1 pa se zadeve brez potrebe zapletajo.
Makete v zrelih letih nato težijo k temu, da se spremenijo v spominek … kot je znano, so bili Eifflovi stolpi iz vžigalic največja moč Jugoslovanske ljudske armade.
Je pa res, da težnjo po izdelavi makete drugega tira dobronamerni zlahka razume. Maketa je izčiščena ideja, ki za realizacijo potrebuje le lok, žagico, pilo, vezano ploščo, lepilo in nekaj barve. Večino vsega potrebnega je kot modelarski set mogoče kupiti za 14,99 – v spletni trgovini pa s popustom celo za 14,24 evra. Kar pa je denar, ki ga lahko vlada republike Slovenije z nekaj napora zagotovi sama – brez madžarskih partnerjev.
Hkrati pa ni nobene možnosti, da bi izdelavo makete kdo blokiral. Ker če bi po analogiji o maketi kot objektu v zmanjšanem merilu morali organizirat referendum, bi se ga lahko udeležili le otroci do 12 let. Verjamemo pa, da bi bila referendumska razprava na višjem nivoju, kot je bila ta zadnja.
Maketa je torej pomanjšan objekt, v njej pa energija osnovne zamisli ostaja nedotaknjena; zanemarljiva razlika je le v merilu. Ki pa ni bistveno, kot nas imenitno poduči klasika Feniksov let! Originalni film iz leta 1965, seveda.
Kakorkoli; glavni problem izdelave makete je dejstvo, da je v vseh teoretičnih razpravah, kot tudi na Bolhi, maketa obravnavana kot hobi. Kot konjiček! Prostočasna dejavnost. Seveda nekateri gradijo makete tudi poklicno, a kot nas uči popularna kultura, to počnejo v glavnem arhitekti z mislijo, da bodo pozneje tako ali ako gradili tudi pravo stvar.
Ali kot hobi ali kot vizualizacija poznejše gradnje je temeljna značilnost izdelave maket, da je zastonj. Misel, da bi morali za maketo plačati, se zdravemu razumu upira. Če si modelar, recimo zgradiš sam svoj model ladjice ali letala; če ga greš kupit v trgovino, si razvajen. Podobno je z maketo. Če jo je vlada že hotela postaviti, bi morali predsednik vlade in ministri ostati po sejah vlade in maketo izdelati sami … Nadeli bi si modre halje, nataknili zaščitna očala in rezbarili, oblikovali, lepili in brusili. Modelarstvo in maketarstvo sta ob urjenju ročnih spretnosti znana tudi kot imenitni trening za čvrstejše živce – ki pa bi jih člani vlade v teh turbulentnih časih še kako potrebovali. Ministrski del bi žagal, ministrice pa bi barvale. Kot nas učijo izkušnje iz modelarskih krožkov v osnovni šoli, je lepljenje treba zaupati psihično najbolj stabilnim, ministra za infrastrukturo pa bi lahko uporabili za dostavo prigrizkov in pijače – vse v želji, da se drži čim dlje od makete. Tako ubrana vladna ekipa bi maketo drugega tira, kot se spodobi, izdelala sama. Kot večerni hobi.
Zagotovo bi jim uspelo oziroma bi jim moralo uspeti.
Ker kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?!
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov