Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?

Ob postavitvi makete drugega tira na obali se je na vlado vsul plaz kritik in pomilovanja; še sploh, ker je bila maketa nenormalno draga. Zdi se, da v tem primeru za infrastrukturno ministrstvo, ki je maketo naročilo, nimajo posluha ne v poziciji, ne v opoziciji; v javnosti pa sploh ne in gre tako vsa reč celo v interno revizijo. Zato pa smo tukaj mi, da vsaj malo vržemo drugačno luč na zgodbo o maketi drugega tira.

Najprej in na začetku; vladi je treba izreči javno priznanje, da se je s postavitvijo makete vsaj malo zavzela za zapostavljeno in ponižano področje modelarstva in maketarstva pri nas. Če ne bi bilo Zveze za tehnično kulturo Slovenije in legendarne revije TIM, bi modelarstvo in maketarsto pri nas sploh ne imela nobenega uradnega statusa. Tako pa maketa drugega tira opozarja na slavno tradicijo modelarstva in maketarstva pri nas in je bolj uspešno kot napovednik prihodnosti pomnik preteklosti.

A z maketami obstaja nekaj težav že na načelni ravni. V tem kontekstu je vlada naredila temeljno napako, ko je maketo obravnavala kot tehnični in ne kot družboslovni izziv!

Izredno je pomembno, kdaj maketo postaviš; lahko jo postaviš, še preden je objekt v razmerju 1 : 1 zgrajen, nato pa se zalomi in objekta nikoli ne končaš! V tem primeru ostane maketa kot večni posmeh praznim obljubam. Druga težava nastopi, če objekt sicer zgradijo, pa ni takšen, kot je maketa. Tretja težava in to se bo, kot kaže, zgodilo v našem primeru, pa nastopi, ko je maketa dražja ob objekta samega.

Zato je najvarnejša pot in hkrati svetla tradicija maketarstva, te skrajno konformistične rabote, da se maketa postavi, ko objekt že stoji. Kot v danem primeru: teoretično pravilno bi bilo najprej izdelati maketo prvega tira, maketo drugega pa šele takrat, ko bo ta končan.

Da ne gre za prazno nakladanje, govori dejstvo, da so modeli vlakcev oziroma železnic življenjsko povezani z maketami pokrajin in mest. V pomanjšanem merilu torej železnice in makete sobivajo že stoletje,  v merilu 1 : 1 pa se zadeve brez potrebe zapletajo.

Makete v zrelih letih nato težijo k temu, da se spremenijo v spominek … kot je znano, so bili Eifflovi stolpi iz vžigalic največja moč Jugoslovanske ljudske armade.

Je pa res, da težnjo po izdelavi makete drugega tira dobronamerni zlahka razume. Maketa je izčiščena ideja, ki za realizacijo potrebuje le lok, žagico, pilo, vezano ploščo, lepilo in nekaj barve. Večino vsega potrebnega je kot modelarski set mogoče kupiti za 14,99 – v spletni trgovini pa s popustom celo za 14,24 evra. Kar pa je denar, ki ga lahko vlada republike Slovenije z nekaj napora zagotovi sama – brez madžarskih partnerjev.

Hkrati pa ni nobene možnosti, da bi izdelavo makete kdo blokiral. Ker če bi po analogiji o maketi kot objektu v zmanjšanem merilu morali organizirat referendum, bi se ga lahko udeležili le otroci do 12 let. Verjamemo pa, da bi bila referendumska razprava na višjem nivoju, kot je bila ta zadnja.

Maketa je torej pomanjšan objekt, v njej pa energija osnovne zamisli ostaja nedotaknjena; zanemarljiva razlika je le v merilu. Ki pa ni bistveno, kot nas imenitno poduči klasika Feniksov let! Originalni film iz leta 1965, seveda.

Kakorkoli; glavni problem izdelave makete je dejstvo, da je v vseh teoretičnih razpravah, kot tudi na Bolhi, maketa obravnavana kot hobi. Kot konjiček! Prostočasna dejavnost. Seveda nekateri gradijo makete tudi poklicno, a kot nas uči popularna kultura, to počnejo v glavnem arhitekti z mislijo, da bodo pozneje tako ali ako gradili tudi pravo stvar.

Ali kot hobi ali kot vizualizacija poznejše gradnje je temeljna značilnost izdelave maket, da je zastonj. Misel, da bi morali za maketo plačati, se zdravemu razumu upira. Če si modelar, recimo zgradiš sam svoj model ladjice ali letala; če ga greš kupit v trgovino, si razvajen. Podobno je z maketo. Če jo je vlada že hotela postaviti, bi morali predsednik vlade in ministri ostati po sejah vlade in maketo izdelati sami … Nadeli bi si modre halje, nataknili zaščitna očala in rezbarili, oblikovali, lepili in brusili. Modelarstvo in maketarstvo sta ob urjenju ročnih spretnosti znana tudi kot imenitni trening za čvrstejše živce – ki pa bi jih člani vlade v teh turbulentnih časih še kako potrebovali. Ministrski del bi žagal, ministrice pa bi barvale. Kot nas učijo izkušnje iz modelarskih krožkov v osnovni šoli, je lepljenje treba zaupati psihično najbolj stabilnim, ministra za infrastrukturo pa bi lahko uporabili za dostavo prigrizkov in pijače – vse v želji, da se drži čim dlje od makete. Tako ubrana vladna ekipa bi maketo drugega tira, kot se spodobi, izdelala sama. Kot večerni hobi.

Zagotovo bi jim uspelo oziroma bi jim moralo uspeti.

Ker kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?!