Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Ob postavitvi makete drugega tira na obali se je na vlado vsul plaz kritik in pomilovanja; še sploh, ker je bila maketa nenormalno draga. Zdi se, da v tem primeru za infrastrukturno ministrstvo, ki je maketo naročilo, nimajo posluha ne v poziciji, ne v opoziciji; v javnosti pa sploh ne in gre tako vsa reč celo v interno revizijo. Zato pa smo tukaj mi, da vsaj malo vržemo drugačno luč na zgodbo o maketi drugega tira.
Najprej in na začetku; vladi je treba izreči javno priznanje, da se je s postavitvijo makete vsaj malo zavzela za zapostavljeno in ponižano področje modelarstva in maketarstva pri nas. Če ne bi bilo Zveze za tehnično kulturo Slovenije in legendarne revije TIM, bi modelarstvo in maketarsto pri nas sploh ne imela nobenega uradnega statusa. Tako pa maketa drugega tira opozarja na slavno tradicijo modelarstva in maketarstva pri nas in je bolj uspešno kot napovednik prihodnosti pomnik preteklosti.
A z maketami obstaja nekaj težav že na načelni ravni. V tem kontekstu je vlada naredila temeljno napako, ko je maketo obravnavala kot tehnični in ne kot družboslovni izziv!
Izredno je pomembno, kdaj maketo postaviš; lahko jo postaviš, še preden je objekt v razmerju 1 : 1 zgrajen, nato pa se zalomi in objekta nikoli ne končaš! V tem primeru ostane maketa kot večni posmeh praznim obljubam. Druga težava nastopi, če objekt sicer zgradijo, pa ni takšen, kot je maketa. Tretja težava in to se bo, kot kaže, zgodilo v našem primeru, pa nastopi, ko je maketa dražja ob objekta samega.
Zato je najvarnejša pot in hkrati svetla tradicija maketarstva, te skrajno konformistične rabote, da se maketa postavi, ko objekt že stoji. Kot v danem primeru: teoretično pravilno bi bilo najprej izdelati maketo prvega tira, maketo drugega pa šele takrat, ko bo ta končan.
Da ne gre za prazno nakladanje, govori dejstvo, da so modeli vlakcev oziroma železnic življenjsko povezani z maketami pokrajin in mest. V pomanjšanem merilu torej železnice in makete sobivajo že stoletje, v merilu 1 : 1 pa se zadeve brez potrebe zapletajo.
Makete v zrelih letih nato težijo k temu, da se spremenijo v spominek … kot je znano, so bili Eifflovi stolpi iz vžigalic največja moč Jugoslovanske ljudske armade.
Je pa res, da težnjo po izdelavi makete drugega tira dobronamerni zlahka razume. Maketa je izčiščena ideja, ki za realizacijo potrebuje le lok, žagico, pilo, vezano ploščo, lepilo in nekaj barve. Večino vsega potrebnega je kot modelarski set mogoče kupiti za 14,99 – v spletni trgovini pa s popustom celo za 14,24 evra. Kar pa je denar, ki ga lahko vlada republike Slovenije z nekaj napora zagotovi sama – brez madžarskih partnerjev.
Hkrati pa ni nobene možnosti, da bi izdelavo makete kdo blokiral. Ker če bi po analogiji o maketi kot objektu v zmanjšanem merilu morali organizirat referendum, bi se ga lahko udeležili le otroci do 12 let. Verjamemo pa, da bi bila referendumska razprava na višjem nivoju, kot je bila ta zadnja.
Maketa je torej pomanjšan objekt, v njej pa energija osnovne zamisli ostaja nedotaknjena; zanemarljiva razlika je le v merilu. Ki pa ni bistveno, kot nas imenitno poduči klasika Feniksov let! Originalni film iz leta 1965, seveda.
Kakorkoli; glavni problem izdelave makete je dejstvo, da je v vseh teoretičnih razpravah, kot tudi na Bolhi, maketa obravnavana kot hobi. Kot konjiček! Prostočasna dejavnost. Seveda nekateri gradijo makete tudi poklicno, a kot nas uči popularna kultura, to počnejo v glavnem arhitekti z mislijo, da bodo pozneje tako ali ako gradili tudi pravo stvar.
Ali kot hobi ali kot vizualizacija poznejše gradnje je temeljna značilnost izdelave maket, da je zastonj. Misel, da bi morali za maketo plačati, se zdravemu razumu upira. Če si modelar, recimo zgradiš sam svoj model ladjice ali letala; če ga greš kupit v trgovino, si razvajen. Podobno je z maketo. Če jo je vlada že hotela postaviti, bi morali predsednik vlade in ministri ostati po sejah vlade in maketo izdelati sami … Nadeli bi si modre halje, nataknili zaščitna očala in rezbarili, oblikovali, lepili in brusili. Modelarstvo in maketarstvo sta ob urjenju ročnih spretnosti znana tudi kot imenitni trening za čvrstejše živce – ki pa bi jih člani vlade v teh turbulentnih časih še kako potrebovali. Ministrski del bi žagal, ministrice pa bi barvale. Kot nas učijo izkušnje iz modelarskih krožkov v osnovni šoli, je lepljenje treba zaupati psihično najbolj stabilnim, ministra za infrastrukturo pa bi lahko uporabili za dostavo prigrizkov in pijače – vse v želji, da se drži čim dlje od makete. Tako ubrana vladna ekipa bi maketo drugega tira, kot se spodobi, izdelala sama. Kot večerni hobi.
Zagotovo bi jim uspelo oziroma bi jim moralo uspeti.
Ker kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?!
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Ob postavitvi makete drugega tira na obali se je na vlado vsul plaz kritik in pomilovanja; še sploh, ker je bila maketa nenormalno draga. Zdi se, da v tem primeru za infrastrukturno ministrstvo, ki je maketo naročilo, nimajo posluha ne v poziciji, ne v opoziciji; v javnosti pa sploh ne in gre tako vsa reč celo v interno revizijo. Zato pa smo tukaj mi, da vsaj malo vržemo drugačno luč na zgodbo o maketi drugega tira.
Najprej in na začetku; vladi je treba izreči javno priznanje, da se je s postavitvijo makete vsaj malo zavzela za zapostavljeno in ponižano področje modelarstva in maketarstva pri nas. Če ne bi bilo Zveze za tehnično kulturo Slovenije in legendarne revije TIM, bi modelarstvo in maketarsto pri nas sploh ne imela nobenega uradnega statusa. Tako pa maketa drugega tira opozarja na slavno tradicijo modelarstva in maketarstva pri nas in je bolj uspešno kot napovednik prihodnosti pomnik preteklosti.
A z maketami obstaja nekaj težav že na načelni ravni. V tem kontekstu je vlada naredila temeljno napako, ko je maketo obravnavala kot tehnični in ne kot družboslovni izziv!
Izredno je pomembno, kdaj maketo postaviš; lahko jo postaviš, še preden je objekt v razmerju 1 : 1 zgrajen, nato pa se zalomi in objekta nikoli ne končaš! V tem primeru ostane maketa kot večni posmeh praznim obljubam. Druga težava nastopi, če objekt sicer zgradijo, pa ni takšen, kot je maketa. Tretja težava in to se bo, kot kaže, zgodilo v našem primeru, pa nastopi, ko je maketa dražja ob objekta samega.
Zato je najvarnejša pot in hkrati svetla tradicija maketarstva, te skrajno konformistične rabote, da se maketa postavi, ko objekt že stoji. Kot v danem primeru: teoretično pravilno bi bilo najprej izdelati maketo prvega tira, maketo drugega pa šele takrat, ko bo ta končan.
Da ne gre za prazno nakladanje, govori dejstvo, da so modeli vlakcev oziroma železnic življenjsko povezani z maketami pokrajin in mest. V pomanjšanem merilu torej železnice in makete sobivajo že stoletje, v merilu 1 : 1 pa se zadeve brez potrebe zapletajo.
Makete v zrelih letih nato težijo k temu, da se spremenijo v spominek … kot je znano, so bili Eifflovi stolpi iz vžigalic največja moč Jugoslovanske ljudske armade.
Je pa res, da težnjo po izdelavi makete drugega tira dobronamerni zlahka razume. Maketa je izčiščena ideja, ki za realizacijo potrebuje le lok, žagico, pilo, vezano ploščo, lepilo in nekaj barve. Večino vsega potrebnega je kot modelarski set mogoče kupiti za 14,99 – v spletni trgovini pa s popustom celo za 14,24 evra. Kar pa je denar, ki ga lahko vlada republike Slovenije z nekaj napora zagotovi sama – brez madžarskih partnerjev.
Hkrati pa ni nobene možnosti, da bi izdelavo makete kdo blokiral. Ker če bi po analogiji o maketi kot objektu v zmanjšanem merilu morali organizirat referendum, bi se ga lahko udeležili le otroci do 12 let. Verjamemo pa, da bi bila referendumska razprava na višjem nivoju, kot je bila ta zadnja.
Maketa je torej pomanjšan objekt, v njej pa energija osnovne zamisli ostaja nedotaknjena; zanemarljiva razlika je le v merilu. Ki pa ni bistveno, kot nas imenitno poduči klasika Feniksov let! Originalni film iz leta 1965, seveda.
Kakorkoli; glavni problem izdelave makete je dejstvo, da je v vseh teoretičnih razpravah, kot tudi na Bolhi, maketa obravnavana kot hobi. Kot konjiček! Prostočasna dejavnost. Seveda nekateri gradijo makete tudi poklicno, a kot nas uči popularna kultura, to počnejo v glavnem arhitekti z mislijo, da bodo pozneje tako ali ako gradili tudi pravo stvar.
Ali kot hobi ali kot vizualizacija poznejše gradnje je temeljna značilnost izdelave maket, da je zastonj. Misel, da bi morali za maketo plačati, se zdravemu razumu upira. Če si modelar, recimo zgradiš sam svoj model ladjice ali letala; če ga greš kupit v trgovino, si razvajen. Podobno je z maketo. Če jo je vlada že hotela postaviti, bi morali predsednik vlade in ministri ostati po sejah vlade in maketo izdelati sami … Nadeli bi si modre halje, nataknili zaščitna očala in rezbarili, oblikovali, lepili in brusili. Modelarstvo in maketarstvo sta ob urjenju ročnih spretnosti znana tudi kot imenitni trening za čvrstejše živce – ki pa bi jih člani vlade v teh turbulentnih časih še kako potrebovali. Ministrski del bi žagal, ministrice pa bi barvale. Kot nas učijo izkušnje iz modelarskih krožkov v osnovni šoli, je lepljenje treba zaupati psihično najbolj stabilnim, ministra za infrastrukturo pa bi lahko uporabili za dostavo prigrizkov in pijače – vse v želji, da se drži čim dlje od makete. Tako ubrana vladna ekipa bi maketo drugega tira, kot se spodobi, izdelala sama. Kot večerni hobi.
Zagotovo bi jim uspelo oziroma bi jim moralo uspeti.
Ker kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?!
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Neveljaven email naslov