Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O pobijanju muh

15.03.2018

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"

Vsak posameznik, ki ima dostop do javnega prostora, se mora danes izraziti o odstopu premiera

Javna analiza odstopa preprosto spada zraven; je eden tistih lažnih pojavov, ki našo družbo vsaj na zunaj delajo podobno starim demokracijam. A v analizi je treba najprej na začetek. In na začetku stojijo klasični tipi slovenske politike. V slovensko politiko večinoma rinejo ali neumni ali hudobni. Žal imamo tudi nekaj nesrečnih kombinacij obojega. Potem je v zadnjem času opaziti naraščanje zanimanja za politiko med ljudmi, ki ne morejo pravilno izgovoriti črke “r“, kot tudi med tistimi, ki so imeli z mamo v otroštvu specifičen odnos.

In kar je najbolj presenetljivo: Miro Cerar ni nič od naštetega. Javni glas ga je označil za cmeravega, neodločnega … kar sicer ni najhuje, kar se lahko zgodi politiku na Slovenskem. In res; ob odstopu se ni zmogel nehati čuditi, kako njegova kompromisarska in po njegovem uspešna politika ni požela splošne hvale med prebivalstvom. Odgovor na njegovo vitje rok k nebu ponuja celotna slovenska zgodovina, zato danes le na kratko ugotovimo, kako je ljudstvo jamračev za jamrača obsodilo človeka, ki je javno izjavil, da ne jamra …

A po včerajšnjem odstopu se lahko tudi ljubiteljski politični analitiki vprašamo bistveno vprašanje: “Ali ni vse to bilo le del načrta?

Ni treba biti posebej pronicljiv, da ugotoviš, kako je premierjev odstop njegova ne najbolj zrela, niti ne najbolj načelna, vsekakor pa najbolj zvita, taktična, celo strateško politična odločitev do zdaj.

Zdaj – ali se mu je posrečilo po pravilu o slepih kurah, ali je vse načrtoval, kar pomeni, da se je politike priučil, ali pa je ravnal instinktivno, kar spet pomeni, da je našel do zdaj skrit politični občutek. V vsakem primeru: dobro zanj!

Kaj se je torej včeraj zgodilo?

Na najbolj očitni ravni se je premier predstavil kot žrtev. Da so žrtve simpatične, je dolgo znana resnica s športnih bojišč; mogoče je pretirana trditev, da je pred volitvami Miro Cerar kot žrtev okrepil svojo pozicijo, vsekakor pa je oslabil pozicije konkurentov. Svojih koalicijskih partnerjev zagotovo.

Še vedno precej očitno: apologete alternativne rešitve drugega tira, ki so tokratni poskus gradnje uspešno blokirali, je z odstopom odpihnil s slovenskega političnega prizorišča. Kar Kovačič in kompanija razumejo kot zmago, je samo v zmago preoblečen poraz!

Po kategoričnem stališču državne volilne komisije predvidevamo, da je bitka za referendumski datum izgubljena, s tem je izgubljen tudi kvorum in novi trije milijoni, ki letijo skozi okno, bodo sprožili negodovanje šparovne javnosti. Politično je referendum, po grobi oceni bo mesec dni pred državnozborskimi volitvami, strel v koleno vseh političnih strank, razen, uganili ste, premiera Cerarja, ki v referendumski kampanji lahko samo obiskuje medije in soočenja ter flagrantno ponavlja: “Saj sem vam rekel!

In še: nekatere politične ali interesne skupine je Cerar z včerajšnjim nastopom osmešil – kar pa se tudi ne zgodi prav pogosto. Sindikati so prav komično izviseli in bodo imeli zdaj, spet po grobi oceni, vsaj deset mesecev časa za analiziranje svojih napak. Med njimi so prav gotovo pričeske nekaterih stavkajočih učiteljic. Posebno, čeprav samo osebno zadoščenje pa je odstopajoči premier najbrž dosegel tudi do nekaterih posameznikov, ki jih je legenda o njegovi neodločnosti v žaru boja ponesla čez mejo dobrega okusa. Pri tem mislimo na vaje v slogu, ki se jih je na proslavah šel vrh slovenske kulture, ali sedenje ob mizi in na intonacijo vprašanj, ki si ju je privoščil glavni parlamentarni preiskovalec bančne luknje.

Izrek “dve muhi na en mah” se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: “Kaj zdaj?”

A pravzaprav ima odstopajoči predsednik vlade dve možnosti in nobena ni prav slaba …

Po športnem zgledu se lahko na vrhuncu povsem umakne iz politike; bati se je, da če gre v volilno tekmo, bo razvodenel včerajšnje zmagoslavje. Politično zrelo bi bilo predati stranko recimo predsedniku parlamenta in oditi v pravniška nebesa na zabavo s hurijami … Ako pa bo vztrajal in se na čelu stranke udeležil volitev, njegove delnice danes kotirajo neprimerno višje, kot so včeraj.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

O pobijanju muh

15.03.2018

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"

Vsak posameznik, ki ima dostop do javnega prostora, se mora danes izraziti o odstopu premiera

Javna analiza odstopa preprosto spada zraven; je eden tistih lažnih pojavov, ki našo družbo vsaj na zunaj delajo podobno starim demokracijam. A v analizi je treba najprej na začetek. In na začetku stojijo klasični tipi slovenske politike. V slovensko politiko večinoma rinejo ali neumni ali hudobni. Žal imamo tudi nekaj nesrečnih kombinacij obojega. Potem je v zadnjem času opaziti naraščanje zanimanja za politiko med ljudmi, ki ne morejo pravilno izgovoriti črke “r“, kot tudi med tistimi, ki so imeli z mamo v otroštvu specifičen odnos.

In kar je najbolj presenetljivo: Miro Cerar ni nič od naštetega. Javni glas ga je označil za cmeravega, neodločnega … kar sicer ni najhuje, kar se lahko zgodi politiku na Slovenskem. In res; ob odstopu se ni zmogel nehati čuditi, kako njegova kompromisarska in po njegovem uspešna politika ni požela splošne hvale med prebivalstvom. Odgovor na njegovo vitje rok k nebu ponuja celotna slovenska zgodovina, zato danes le na kratko ugotovimo, kako je ljudstvo jamračev za jamrača obsodilo človeka, ki je javno izjavil, da ne jamra …

A po včerajšnjem odstopu se lahko tudi ljubiteljski politični analitiki vprašamo bistveno vprašanje: “Ali ni vse to bilo le del načrta?

Ni treba biti posebej pronicljiv, da ugotoviš, kako je premierjev odstop njegova ne najbolj zrela, niti ne najbolj načelna, vsekakor pa najbolj zvita, taktična, celo strateško politična odločitev do zdaj.

Zdaj – ali se mu je posrečilo po pravilu o slepih kurah, ali je vse načrtoval, kar pomeni, da se je politike priučil, ali pa je ravnal instinktivno, kar spet pomeni, da je našel do zdaj skrit politični občutek. V vsakem primeru: dobro zanj!

Kaj se je torej včeraj zgodilo?

Na najbolj očitni ravni se je premier predstavil kot žrtev. Da so žrtve simpatične, je dolgo znana resnica s športnih bojišč; mogoče je pretirana trditev, da je pred volitvami Miro Cerar kot žrtev okrepil svojo pozicijo, vsekakor pa je oslabil pozicije konkurentov. Svojih koalicijskih partnerjev zagotovo.

Še vedno precej očitno: apologete alternativne rešitve drugega tira, ki so tokratni poskus gradnje uspešno blokirali, je z odstopom odpihnil s slovenskega političnega prizorišča. Kar Kovačič in kompanija razumejo kot zmago, je samo v zmago preoblečen poraz!

Po kategoričnem stališču državne volilne komisije predvidevamo, da je bitka za referendumski datum izgubljena, s tem je izgubljen tudi kvorum in novi trije milijoni, ki letijo skozi okno, bodo sprožili negodovanje šparovne javnosti. Politično je referendum, po grobi oceni bo mesec dni pred državnozborskimi volitvami, strel v koleno vseh političnih strank, razen, uganili ste, premiera Cerarja, ki v referendumski kampanji lahko samo obiskuje medije in soočenja ter flagrantno ponavlja: “Saj sem vam rekel!

In še: nekatere politične ali interesne skupine je Cerar z včerajšnjim nastopom osmešil – kar pa se tudi ne zgodi prav pogosto. Sindikati so prav komično izviseli in bodo imeli zdaj, spet po grobi oceni, vsaj deset mesecev časa za analiziranje svojih napak. Med njimi so prav gotovo pričeske nekaterih stavkajočih učiteljic. Posebno, čeprav samo osebno zadoščenje pa je odstopajoči premier najbrž dosegel tudi do nekaterih posameznikov, ki jih je legenda o njegovi neodločnosti v žaru boja ponesla čez mejo dobrega okusa. Pri tem mislimo na vaje v slogu, ki se jih je na proslavah šel vrh slovenske kulture, ali sedenje ob mizi in na intonacijo vprašanj, ki si ju je privoščil glavni parlamentarni preiskovalec bančne luknje.

Izrek “dve muhi na en mah” se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: “Kaj zdaj?”

A pravzaprav ima odstopajoči predsednik vlade dve možnosti in nobena ni prav slaba …

Po športnem zgledu se lahko na vrhuncu povsem umakne iz politike; bati se je, da če gre v volilno tekmo, bo razvodenel včerajšnje zmagoslavje. Politično zrelo bi bilo predati stranko recimo predsedniku parlamenta in oditi v pravniška nebesa na zabavo s hurijami … Ako pa bo vztrajal in se na čelu stranke udeležil volitev, njegove delnice danes kotirajo neprimerno višje, kot so včeraj.


17.03.2020

Druga osamosvojitvena vojna

V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.


10.03.2020

Konec heca

Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič


03.03.2020

Tajno društvo PGC

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič


25.02.2020

Epidemiološki nasveti

Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.


18.02.2020

Pismo podpore

Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.


11.02.2020

Navodila za uporabo

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.


04.02.2020

Neznane leteče banane

Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.


28.01.2020

Če ni za bit, je za it!

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.


21.01.2020

Karel Veliki, Aleksandra še večja

Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.


14.01.2020

Umetnostna kritika

Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”


07.01.2020

Metamorfoze

Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


Stran 11 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov