Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov