Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov