Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Neveljaven email naslov