Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
Ob vseh prelomnih dogodkih, ki te dni tresejo tečaje planeta, se za nekaj minut vrnimo k veliki aferi, ki je pretresla Facebook. Oziroma je izbruhnila, ko se je odkrilo, da so raziskovalci psevdoznanstvenega podjetja brez njihove vednosti uporabili osebne podatke 50 milijonov uporabnikov z namenom, da bi vplivali na ameriške volitve. In z osebnimi podatki so počeli še ostale nečednosti.
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje:
kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?
Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.
A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled – kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?
Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!
Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytics pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega, kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!
Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?
Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!
In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in ostalih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitičnomašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se ga proda najboljšemu ponudniku.
In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov