Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Ne moremo se namreč znebiti vtisa, da je predlog, potrditev in implementacija slovenske pobude o mednarodnem dnevu čebel največji uspeh slovenske zunanje politike. Mogoče lahko s tem primerjamo samo še lobistično akcijo za priznanje v rosnih dneh naše države.
A preden analiziramo vse zunanjepolitične uspehe tega očarljivega kožokrilca, moramo na kratko pogledati zgodovino živali v naši zunanji politiki.
Človeška ribica je seveda pramati. Ne le stvarstva, temveč državotvorne drže med živalmi nasploh. Njeno enkratnost so v glavnem kot promocijo uporabljali že v pokojni monarhiji, nato v obeh Jugoslavijah in tudi v samostojni Sloveniji je eden najbolj zaželenih ambasadorjev. A žal človeški ribici ni uspelo nikoli priti v čisto politiko. Njena vloga se je ustavila v marketingu, kar je škoda.
Kar pa ne bi mogli trditi za dober met oddaljenega lipicanca. Boj za priznanje izvora tega plemenitega konja je označil prvo desetletje slovenske zunanje politike; a resnici na ljubo so selitve črede med raznimi vojnami povzročile slovenskim zahtevam nepopravljivo škodo. Lipicanec je tako kot zunanjepolitični subjekt ostal neuspešen in ostaja velika slovenska frustracija tudi za prihodnja desetletja.
Kar pa še ni nič; s tem ko je v Pirenejih priredil veliko zabavo s tamkajšnjimi ovcami, se je rjavi medved izkazal celo kot saboter naših pozicij v Franciji …
Potem je tukaj umirjeni in glede zunanje politike neambiciozni kraški ovčar, ki ga te dni bolj zanima ležanje v senci kot zastopanje slovenskih zunanjepolitičnih interesov.
Tak seznam pa zagotovo ne bi bil popoln, če bi izpustili zelo prodornega predstavnika, ki si z velikimi koraki šele v zadnjem desetletju utira pot na zunanje ministrstvo. Bolje rečeno, na njegove mize. Krškopoljski prašič ima sicer kruto usodo, da za vodenje konsistentne politike enostavno ne živi dovolj dolgo, a njegova vloga pri prepoznavnosti Slovenije raste iz narezka v narezek.
Zdaj pa k čebeli. Kljub temu, da je bil njen zunanjepolitični potencial zaznan že v osemnajstem stoletju, je veliki preboj dosegla šele letos. Zakaj je uspelo čebeli, kjer je lipicanec recimo dresirano pokleknil? Najprej zaradi dejstva, da so se snovalci predloga o mednarodnem dnevu čebel odrekli lokalizmom. Hočemo povedati, da niso vse teže obesili za vrat “kranjski sivki”, temveč so, netipično za Slovence, nagovorili vse svetovne čebele in njihove skrbnike.
Čebelo smo razumeli in predstavili kot globalni fenomen, ne pa poskusili vsemu planetu prodati samo panjske končnice, kranjico in gospoda Janšo. In svet je prisluhnil.
Kar se je zgodilo, je resnično neverjetno in se je najbolj simptomatično pokazalo ravno oni dan v nemškem parlamentu. Železna kanclerka nas je omenila dvakrat. Najprej tako, kot nas veliki obravnavajo zadnjih nekaj desetletij; kot sicer simpatično, a še zmeraj balkansko enklavo, ki se prička s svojimi sosedi. Objektivna resnica ali vsaj slovensko stališče sta v takšnih debatah neuslišana. To se nam dogaja skoraj po vsem diplomatskem parketu, začenši z onim v Bruslju. Proti koncu proračunskega govora pa je Angela povsem spremenila ton in pozicijo, ko je začela govoriti o čebelah. Sicer ni natančnega podatka, kolikokrat Merklova govori o čebelah, a najbrž podobno redko, kot govori o Sloveniji. In da o Sloveniji govori zaradi čebel, je seveda dobro. Veliko bolje, kot da o Sloveniji govori zaradi mejnega spora …
Povedano drugače: po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji.
Je pa mednarodni dan čebel še posebej srečen za vodjo projekta. Ko je minister Židan projekt pred tremi leti podprl, si ni mislil, kako srečno se bodo panji zložili. Na začetku nepomembna ideja je zrasla v ministrov najuspešnejši, mednarodno odmevni projekt dva tedna pred volitvami, na katerih se ta poteguje za najbolj odgovorne položaje v državi. Če gre za politično strategijo, je očarljivo, če gre za naključje, je neverjetno …
Stavimo, da se v ostalih strankarskih štabih že danes sklanjajo nad učbenik biologije iz šestega razreda osnovne šole v upanju, da tudi njim za naslednje volitve uspe najti podobno zunanjepolitično uporabno žival. In samo kot opazka: če je ne najdejo, je ena izmed možnosti tudi periodni sistem elementov. Mednarodni dan živega srebra ima kar precejšnji zunanjepolitični potencial.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Ne moremo se namreč znebiti vtisa, da je predlog, potrditev in implementacija slovenske pobude o mednarodnem dnevu čebel največji uspeh slovenske zunanje politike. Mogoče lahko s tem primerjamo samo še lobistično akcijo za priznanje v rosnih dneh naše države.
A preden analiziramo vse zunanjepolitične uspehe tega očarljivega kožokrilca, moramo na kratko pogledati zgodovino živali v naši zunanji politiki.
Človeška ribica je seveda pramati. Ne le stvarstva, temveč državotvorne drže med živalmi nasploh. Njeno enkratnost so v glavnem kot promocijo uporabljali že v pokojni monarhiji, nato v obeh Jugoslavijah in tudi v samostojni Sloveniji je eden najbolj zaželenih ambasadorjev. A žal človeški ribici ni uspelo nikoli priti v čisto politiko. Njena vloga se je ustavila v marketingu, kar je škoda.
Kar pa ne bi mogli trditi za dober met oddaljenega lipicanca. Boj za priznanje izvora tega plemenitega konja je označil prvo desetletje slovenske zunanje politike; a resnici na ljubo so selitve črede med raznimi vojnami povzročile slovenskim zahtevam nepopravljivo škodo. Lipicanec je tako kot zunanjepolitični subjekt ostal neuspešen in ostaja velika slovenska frustracija tudi za prihodnja desetletja.
Kar pa še ni nič; s tem ko je v Pirenejih priredil veliko zabavo s tamkajšnjimi ovcami, se je rjavi medved izkazal celo kot saboter naših pozicij v Franciji …
Potem je tukaj umirjeni in glede zunanje politike neambiciozni kraški ovčar, ki ga te dni bolj zanima ležanje v senci kot zastopanje slovenskih zunanjepolitičnih interesov.
Tak seznam pa zagotovo ne bi bil popoln, če bi izpustili zelo prodornega predstavnika, ki si z velikimi koraki šele v zadnjem desetletju utira pot na zunanje ministrstvo. Bolje rečeno, na njegove mize. Krškopoljski prašič ima sicer kruto usodo, da za vodenje konsistentne politike enostavno ne živi dovolj dolgo, a njegova vloga pri prepoznavnosti Slovenije raste iz narezka v narezek.
Zdaj pa k čebeli. Kljub temu, da je bil njen zunanjepolitični potencial zaznan že v osemnajstem stoletju, je veliki preboj dosegla šele letos. Zakaj je uspelo čebeli, kjer je lipicanec recimo dresirano pokleknil? Najprej zaradi dejstva, da so se snovalci predloga o mednarodnem dnevu čebel odrekli lokalizmom. Hočemo povedati, da niso vse teže obesili za vrat “kranjski sivki”, temveč so, netipično za Slovence, nagovorili vse svetovne čebele in njihove skrbnike.
Čebelo smo razumeli in predstavili kot globalni fenomen, ne pa poskusili vsemu planetu prodati samo panjske končnice, kranjico in gospoda Janšo. In svet je prisluhnil.
Kar se je zgodilo, je resnično neverjetno in se je najbolj simptomatično pokazalo ravno oni dan v nemškem parlamentu. Železna kanclerka nas je omenila dvakrat. Najprej tako, kot nas veliki obravnavajo zadnjih nekaj desetletij; kot sicer simpatično, a še zmeraj balkansko enklavo, ki se prička s svojimi sosedi. Objektivna resnica ali vsaj slovensko stališče sta v takšnih debatah neuslišana. To se nam dogaja skoraj po vsem diplomatskem parketu, začenši z onim v Bruslju. Proti koncu proračunskega govora pa je Angela povsem spremenila ton in pozicijo, ko je začela govoriti o čebelah. Sicer ni natančnega podatka, kolikokrat Merklova govori o čebelah, a najbrž podobno redko, kot govori o Sloveniji. In da o Sloveniji govori zaradi čebel, je seveda dobro. Veliko bolje, kot da o Sloveniji govori zaradi mejnega spora …
Povedano drugače: po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji.
Je pa mednarodni dan čebel še posebej srečen za vodjo projekta. Ko je minister Židan projekt pred tremi leti podprl, si ni mislil, kako srečno se bodo panji zložili. Na začetku nepomembna ideja je zrasla v ministrov najuspešnejši, mednarodno odmevni projekt dva tedna pred volitvami, na katerih se ta poteguje za najbolj odgovorne položaje v državi. Če gre za politično strategijo, je očarljivo, če gre za naključje, je neverjetno …
Stavimo, da se v ostalih strankarskih štabih že danes sklanjajo nad učbenik biologije iz šestega razreda osnovne šole v upanju, da tudi njim za naslednje volitve uspe najti podobno zunanjepolitično uporabno žival. In samo kot opazka: če je ne najdejo, je ena izmed možnosti tudi periodni sistem elementov. Mednarodni dan živega srebra ima kar precejšnji zunanjepolitični potencial.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov