Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Ne moremo se namreč znebiti vtisa, da je predlog, potrditev in implementacija slovenske pobude o mednarodnem dnevu čebel največji uspeh slovenske zunanje politike. Mogoče lahko s tem primerjamo samo še lobistično akcijo za priznanje v rosnih dneh naše države.
A preden analiziramo vse zunanjepolitične uspehe tega očarljivega kožokrilca, moramo na kratko pogledati zgodovino živali v naši zunanji politiki.
Človeška ribica je seveda pramati. Ne le stvarstva, temveč državotvorne drže med živalmi nasploh. Njeno enkratnost so v glavnem kot promocijo uporabljali že v pokojni monarhiji, nato v obeh Jugoslavijah in tudi v samostojni Sloveniji je eden najbolj zaželenih ambasadorjev. A žal človeški ribici ni uspelo nikoli priti v čisto politiko. Njena vloga se je ustavila v marketingu, kar je škoda.
Kar pa ne bi mogli trditi za dober met oddaljenega lipicanca. Boj za priznanje izvora tega plemenitega konja je označil prvo desetletje slovenske zunanje politike; a resnici na ljubo so selitve črede med raznimi vojnami povzročile slovenskim zahtevam nepopravljivo škodo. Lipicanec je tako kot zunanjepolitični subjekt ostal neuspešen in ostaja velika slovenska frustracija tudi za prihodnja desetletja.
Kar pa še ni nič; s tem ko je v Pirenejih priredil veliko zabavo s tamkajšnjimi ovcami, se je rjavi medved izkazal celo kot saboter naših pozicij v Franciji …
Potem je tukaj umirjeni in glede zunanje politike neambiciozni kraški ovčar, ki ga te dni bolj zanima ležanje v senci kot zastopanje slovenskih zunanjepolitičnih interesov.
Tak seznam pa zagotovo ne bi bil popoln, če bi izpustili zelo prodornega predstavnika, ki si z velikimi koraki šele v zadnjem desetletju utira pot na zunanje ministrstvo. Bolje rečeno, na njegove mize. Krškopoljski prašič ima sicer kruto usodo, da za vodenje konsistentne politike enostavno ne živi dovolj dolgo, a njegova vloga pri prepoznavnosti Slovenije raste iz narezka v narezek.
Zdaj pa k čebeli. Kljub temu, da je bil njen zunanjepolitični potencial zaznan že v osemnajstem stoletju, je veliki preboj dosegla šele letos. Zakaj je uspelo čebeli, kjer je lipicanec recimo dresirano pokleknil? Najprej zaradi dejstva, da so se snovalci predloga o mednarodnem dnevu čebel odrekli lokalizmom. Hočemo povedati, da niso vse teže obesili za vrat “kranjski sivki”, temveč so, netipično za Slovence, nagovorili vse svetovne čebele in njihove skrbnike.
Čebelo smo razumeli in predstavili kot globalni fenomen, ne pa poskusili vsemu planetu prodati samo panjske končnice, kranjico in gospoda Janšo. In svet je prisluhnil.
Kar se je zgodilo, je resnično neverjetno in se je najbolj simptomatično pokazalo ravno oni dan v nemškem parlamentu. Železna kanclerka nas je omenila dvakrat. Najprej tako, kot nas veliki obravnavajo zadnjih nekaj desetletij; kot sicer simpatično, a še zmeraj balkansko enklavo, ki se prička s svojimi sosedi. Objektivna resnica ali vsaj slovensko stališče sta v takšnih debatah neuslišana. To se nam dogaja skoraj po vsem diplomatskem parketu, začenši z onim v Bruslju. Proti koncu proračunskega govora pa je Angela povsem spremenila ton in pozicijo, ko je začela govoriti o čebelah. Sicer ni natančnega podatka, kolikokrat Merklova govori o čebelah, a najbrž podobno redko, kot govori o Sloveniji. In da o Sloveniji govori zaradi čebel, je seveda dobro. Veliko bolje, kot da o Sloveniji govori zaradi mejnega spora …
Povedano drugače: po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji.
Je pa mednarodni dan čebel še posebej srečen za vodjo projekta. Ko je minister Židan projekt pred tremi leti podprl, si ni mislil, kako srečno se bodo panji zložili. Na začetku nepomembna ideja je zrasla v ministrov najuspešnejši, mednarodno odmevni projekt dva tedna pred volitvami, na katerih se ta poteguje za najbolj odgovorne položaje v državi. Če gre za politično strategijo, je očarljivo, če gre za naključje, je neverjetno …
Stavimo, da se v ostalih strankarskih štabih že danes sklanjajo nad učbenik biologije iz šestega razreda osnovne šole v upanju, da tudi njim za naslednje volitve uspe najti podobno zunanjepolitično uporabno žival. In samo kot opazka: če je ne najdejo, je ena izmed možnosti tudi periodni sistem elementov. Mednarodni dan živega srebra ima kar precejšnji zunanjepolitični potencial.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Ne moremo se namreč znebiti vtisa, da je predlog, potrditev in implementacija slovenske pobude o mednarodnem dnevu čebel največji uspeh slovenske zunanje politike. Mogoče lahko s tem primerjamo samo še lobistično akcijo za priznanje v rosnih dneh naše države.
A preden analiziramo vse zunanjepolitične uspehe tega očarljivega kožokrilca, moramo na kratko pogledati zgodovino živali v naši zunanji politiki.
Človeška ribica je seveda pramati. Ne le stvarstva, temveč državotvorne drže med živalmi nasploh. Njeno enkratnost so v glavnem kot promocijo uporabljali že v pokojni monarhiji, nato v obeh Jugoslavijah in tudi v samostojni Sloveniji je eden najbolj zaželenih ambasadorjev. A žal človeški ribici ni uspelo nikoli priti v čisto politiko. Njena vloga se je ustavila v marketingu, kar je škoda.
Kar pa ne bi mogli trditi za dober met oddaljenega lipicanca. Boj za priznanje izvora tega plemenitega konja je označil prvo desetletje slovenske zunanje politike; a resnici na ljubo so selitve črede med raznimi vojnami povzročile slovenskim zahtevam nepopravljivo škodo. Lipicanec je tako kot zunanjepolitični subjekt ostal neuspešen in ostaja velika slovenska frustracija tudi za prihodnja desetletja.
Kar pa še ni nič; s tem ko je v Pirenejih priredil veliko zabavo s tamkajšnjimi ovcami, se je rjavi medved izkazal celo kot saboter naših pozicij v Franciji …
Potem je tukaj umirjeni in glede zunanje politike neambiciozni kraški ovčar, ki ga te dni bolj zanima ležanje v senci kot zastopanje slovenskih zunanjepolitičnih interesov.
Tak seznam pa zagotovo ne bi bil popoln, če bi izpustili zelo prodornega predstavnika, ki si z velikimi koraki šele v zadnjem desetletju utira pot na zunanje ministrstvo. Bolje rečeno, na njegove mize. Krškopoljski prašič ima sicer kruto usodo, da za vodenje konsistentne politike enostavno ne živi dovolj dolgo, a njegova vloga pri prepoznavnosti Slovenije raste iz narezka v narezek.
Zdaj pa k čebeli. Kljub temu, da je bil njen zunanjepolitični potencial zaznan že v osemnajstem stoletju, je veliki preboj dosegla šele letos. Zakaj je uspelo čebeli, kjer je lipicanec recimo dresirano pokleknil? Najprej zaradi dejstva, da so se snovalci predloga o mednarodnem dnevu čebel odrekli lokalizmom. Hočemo povedati, da niso vse teže obesili za vrat “kranjski sivki”, temveč so, netipično za Slovence, nagovorili vse svetovne čebele in njihove skrbnike.
Čebelo smo razumeli in predstavili kot globalni fenomen, ne pa poskusili vsemu planetu prodati samo panjske končnice, kranjico in gospoda Janšo. In svet je prisluhnil.
Kar se je zgodilo, je resnično neverjetno in se je najbolj simptomatično pokazalo ravno oni dan v nemškem parlamentu. Železna kanclerka nas je omenila dvakrat. Najprej tako, kot nas veliki obravnavajo zadnjih nekaj desetletij; kot sicer simpatično, a še zmeraj balkansko enklavo, ki se prička s svojimi sosedi. Objektivna resnica ali vsaj slovensko stališče sta v takšnih debatah neuslišana. To se nam dogaja skoraj po vsem diplomatskem parketu, začenši z onim v Bruslju. Proti koncu proračunskega govora pa je Angela povsem spremenila ton in pozicijo, ko je začela govoriti o čebelah. Sicer ni natančnega podatka, kolikokrat Merklova govori o čebelah, a najbrž podobno redko, kot govori o Sloveniji. In da o Sloveniji govori zaradi čebel, je seveda dobro. Veliko bolje, kot da o Sloveniji govori zaradi mejnega spora …
Povedano drugače: po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji.
Je pa mednarodni dan čebel še posebej srečen za vodjo projekta. Ko je minister Židan projekt pred tremi leti podprl, si ni mislil, kako srečno se bodo panji zložili. Na začetku nepomembna ideja je zrasla v ministrov najuspešnejši, mednarodno odmevni projekt dva tedna pred volitvami, na katerih se ta poteguje za najbolj odgovorne položaje v državi. Če gre za politično strategijo, je očarljivo, če gre za naključje, je neverjetno …
Stavimo, da se v ostalih strankarskih štabih že danes sklanjajo nad učbenik biologije iz šestega razreda osnovne šole v upanju, da tudi njim za naslednje volitve uspe najti podobno zunanjepolitično uporabno žival. In samo kot opazka: če je ne najdejo, je ena izmed možnosti tudi periodni sistem elementov. Mednarodni dan živega srebra ima kar precejšnji zunanjepolitični potencial.
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov