Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.

Po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.

Ne moremo se namreč znebiti vtisa, da je predlog, potrditev in implementacija slovenske pobude o mednarodnem dnevu čebel največji uspeh slovenske zunanje politike. Mogoče lahko s tem primerjamo samo še lobistično akcijo za priznanje v rosnih dneh naše države.

A preden analiziramo vse zunanjepolitične uspehe tega očarljivega kožokrilca, moramo na kratko pogledati zgodovino živali v naši zunanji politiki.

Človeška ribica je seveda pramati. Ne le stvarstva, temveč državotvorne drže med živalmi nasploh. Njeno enkratnost so v glavnem kot promocijo uporabljali že v pokojni monarhiji, nato v obeh Jugoslavijah in tudi v samostojni Sloveniji je eden najbolj zaželenih ambasadorjev. A žal človeški ribici ni uspelo nikoli priti v čisto politiko. Njena vloga se je ustavila v marketingu, kar je škoda.

Kar pa ne bi mogli trditi za dober met oddaljenega lipicanca. Boj za priznanje izvora tega plemenitega konja je označil prvo desetletje slovenske zunanje politike; a resnici na ljubo so selitve črede med raznimi vojnami povzročile slovenskim zahtevam nepopravljivo škodo. Lipicanec je tako kot zunanjepolitični subjekt ostal neuspešen in ostaja velika slovenska frustracija tudi za prihodnja desetletja.

Kar pa še ni nič; s tem ko je v Pirenejih priredil veliko zabavo s tamkajšnjimi ovcami, se je rjavi medved izkazal celo kot saboter naših pozicij v Franciji …

Potem je tukaj umirjeni in glede zunanje politike neambiciozni kraški ovčar, ki ga te dni bolj zanima ležanje v senci kot zastopanje slovenskih zunanjepolitičnih interesov.

Tak seznam pa zagotovo ne bi bil popoln, če bi izpustili zelo prodornega predstavnika, ki si z velikimi koraki šele v zadnjem desetletju utira pot na zunanje ministrstvo. Bolje rečeno, na njegove mize. Krškopoljski prašič ima sicer kruto usodo, da za vodenje konsistentne politike enostavno ne živi dovolj dolgo, a njegova vloga pri prepoznavnosti Slovenije raste iz narezka v narezek.

Zdaj pa k čebeli. Kljub temu, da je bil njen zunanjepolitični potencial zaznan že v osemnajstem stoletju, je veliki preboj dosegla šele letos. Zakaj je uspelo čebeli, kjer je lipicanec recimo dresirano pokleknil? Najprej zaradi dejstva, da so se snovalci predloga o mednarodnem dnevu čebel odrekli lokalizmom. Hočemo povedati, da niso vse teže obesili za vrat “kranjski sivki”, temveč so, netipično za Slovence, nagovorili vse svetovne čebele in njihove skrbnike.

Čebelo smo razumeli in predstavili kot globalni fenomen, ne pa poskusili vsemu planetu prodati samo panjske končnice, kranjico in gospoda Janšo. In svet je prisluhnil.

Kar se je zgodilo, je resnično neverjetno in se je najbolj simptomatično pokazalo ravno oni dan v nemškem parlamentu. Železna kanclerka nas je omenila dvakrat. Najprej tako, kot nas veliki obravnavajo zadnjih nekaj desetletij; kot sicer simpatično, a še zmeraj balkansko enklavo, ki se prička s svojimi sosedi. Objektivna resnica ali vsaj slovensko stališče sta v takšnih debatah neuslišana. To se nam dogaja skoraj po vsem diplomatskem parketu, začenši z onim v Bruslju. Proti koncu proračunskega govora pa je Angela povsem spremenila ton in pozicijo, ko je začela govoriti o čebelah. Sicer ni natančnega podatka, kolikokrat Merklova govori o čebelah, a najbrž podobno redko, kot govori o Sloveniji. In da o Sloveniji govori zaradi čebel, je seveda dobro. Veliko bolje, kot da o Sloveniji govori zaradi mejnega spora …

Povedano drugače: po novem je čebela za slovenske interese v Nemčiji to, kar je Vršič za slovenski položaj v Rusiji.

Je pa mednarodni dan čebel še posebej srečen za vodjo projekta. Ko je minister Židan projekt pred tremi leti podprl, si ni mislil, kako srečno se bodo panji zložili. Na začetku nepomembna ideja je zrasla v ministrov najuspešnejši, mednarodno odmevni projekt dva tedna pred volitvami, na katerih se ta poteguje za najbolj odgovorne položaje v državi. Če gre za politično strategijo, je očarljivo, če gre za naključje, je neverjetno …

Stavimo, da se v ostalih strankarskih štabih že danes sklanjajo nad učbenik biologije iz šestega razreda osnovne šole v upanju, da tudi njim za naslednje volitve uspe najti podobno zunanjepolitično uporabno žival. In samo kot opazka: če je ne najdejo, je ena izmed možnosti tudi periodni sistem elementov. Mednarodni dan živega srebra ima kar precejšnji zunanjepolitični potencial.