Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nam je vseeno kam reka teče

05.06.2018

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.

Kot v redakciji te skromne oddaje trobimo po vsaki veliki maši demokracije, je osnovno vprašanje volitev, referendumov in ostalih nacionalnih glasovanj udeležba

Po zadnjih volitvah se zdi, da je udeležba celo edina komponenta, ob kateri so se vsi deležniki zedinili. In sicer tako, da jo ignorirajo. Ponovno sramotnih petdeset odstotkov ostaja v medijih, političnih nagovorih in med rezanjem tort ali točenju solza prezrtih. Celo ob popolnem dramaturškem loku volilnega večera je bilo omemb udeležbe veliko manj kot prejšnja leta. Podoba je, da je zmagal politični pragmatizem; “ni pomembno število in kdo nas je izvolil, samo da smo izvoljeni.” Čeprav bi bilo etično, da bi se zmagovalci, ko se tolčejo po prsih, tolkli z eno samo roko. Ko poraženci vijejo dlani k nebu, bi to morala biti ena sama dlan. Ko slavnostno režejo torto, bi je morali pojesti le polovico.

Iz vljudnosti do volilnega telesa – ki se mu je včeraj zadovoljno rignilo in potem se je odpravilo spat – se ne bomo spuščali v socialno ali izobrazbeno strukturo obiskovalcev nedeljskih volitev. Se pa bomo v starostno; sploh, ker jo morajo po novem volilne komisije zabeležiti. Da se bodo statistiki lahko še naprej v miru pitali s podatki.

Očitno je, da slovenske politike volijo starejši prebivalci. Penzionisti, po domače. Prav ta fenomen je izjemno zanimivo opazovati. Dejstvo je, da mladi ne volijo. Drugo dejstvo pa je, da je bila pred petindvajsetimi leti volilna udeležba skoraj popolna. In potem je od  volitev do volitev padala. Akademska razlaga govori o tem, da volivce mineva zanimanje za politiko. Zaradi naveličanosti, njene banalnosti, zaradi starih in novih obrazov, zaradi Murgelj, zaradi lepih nedelj in povečanja urbanega prebivalstva. Vse te analize pa ne upoštevajo, vsaj dovolj ne, stare dobre smrti. Namreč tisti, ki so bili pred četrt stoletja stari, so danes mrtvi. Tisti, ki so bili srednjih let, so danes stari. Tisti, ki so bili takrat mladi, so danes srednjih let. Tisti, ki so mladi danes, se še niso rodili. Tako predpostavimo, da so vsi tisti devetdeseti odstotki s konca osemdesetih in začetka devetdesetih danes štirideset odstotkov nižji zaradi umrljivosti človeškega telesa. In zaradi vseh prej naštetih razlogov tudi. A če velja ta demografska teza padanja volilne udeležbe, se bo to le še nadaljevalo. In bo čez četrt stoletja – se pravi pol stoletja po osamosvojitvi – udeležba znašala deset odstotkov. Toliko, kot že danes znašajo posamezni referendumi. Takrat bo politike izvolilo ožje sorodstvo in prijatelji iz gasilskega društva.

Takoj po takšnih ugotovitvah se vprašamo: “Zakaj mladi ne volijo?” Čeprav se je potrebno vprašati z zadržkom … Če je na enem koncu volilne demografije smrt, je na drugem koncu osemnajstletnik. In osemnajstletniki so letos svojo nalogo odpravili odlično. Kategorija od 18 do 24 let obsega 8,8 odstotkov volilnega telesa, od tega jih je prišlo voliti osemdeset odstotkov, oziroma sedem odstotkov volilnega telesa. Katastrofa volilne abstinence se prične v naslednji starostni skupini in vztraja tam do Abrahama …

Zakaj mladi ne volijo, čeprav se jim je politika v navezavi z mediji letos sluzasto približala skozi družbena omrežja? Čeprav je uporabljala iste izraze kot naj bi jih mladi. Da so govorili “kul” in “špon” in uporabljali jezik, kot bi ga govorili v slovenskem mladinskem filmu leta 83.

V navezi s katastrofično in usodnosti polno držo slovenske politike je volilna abstinenca mladih nekaj, kar uradno korenini v šolah, kjer se ne učijo dovolj domoljubja.

A obstaja možnost, na katero nihče ne pomisli! Kaj pa, če so mladi zadovoljni? Ker nezadovoljstvo je glavni volilni motivator na Slovenskem. Volimo zato, ker hočemo spremembe. Ker smo stalno, ves čas in neprenehoma nezadovoljni … Kaj pa če mladi niso? Če je za njih vse v redu? Kot tisti vic o nemem otroku, ki je prvič spregovoril pri osmih letih. Pridušal se je na premalo slano juho. Prvih osem let je bilo namreč vse v redu.

Mogoče pa mladi enostavno nočejo sprememb, ker so s trenutnimi razmerami zadovoljni. Argument, da nimajo službe, je nepomemben, ker imajo internet. Argument, da ne sodelujejo v javnem življenju, je nepomemben, ker sodelujejo na zabavah. Argument, da nimajo stanovanja, je nepomemben, ker imajo avto. Argument, da ne hodijo na volitve, je nepomemben, ker hodijo v BTC.

To spoznanje je tako radikalno, da ga verjetno ne v desnih ne v levih elitah nočejo niti obravnavati; a vsaj del legitimnosti mu daje to, da mlajši volivci deklarativno ignorirajo volitve.

In predvsem; zakaj zgoraj našteto velja le za mlade od 24 leta naprej, za mlade od 18 do 24 pa ne …

Preizkus takšnega razmišljanja je enostaven; če bo volilna abstinenca današnje mlade enako prevevala, tudi ko se bodo postarali, bodo statistiki prišli do prej napovedanih desetih odstotkov udeležbe, mi vsi pa do spoznanja, da je upravljanje države zadovoljivo.

Obstaja pa še malo verjetna in skrajna možnost, ki tudi pojasnjuje volilno abstinenco mlajših volivcev: kaj pa če jezika galerije grotesknih tipov, ki se postavi na ogled vsake štiri leta, mladi sploh ne razumejo?

In kdo bi jim lahko zameril …

Pojasnilo: to besedilo je vsaj delno netočno. Del razmišljanja temelji na podatkih, ki so se pozneje pokazali za netočne in so doživeli tudi javni demanti. Delež starostne skupine od 18 do 24 let v volilnem telesu je sicer res 8,8 odstotka, vendar pa jih na volitve ni prišlo 7 odstotkov, kar bi pomenilo 80-odstotno volilno udeležbo te skupine. Po popravljenih podatkih naj bi bil ta delež okoli 4,6 odstotka, kar pa že bolje odseva splošno sporočilo avtorjeve kolumne …

– Uredništvo


Zapisi iz močvirja

753 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nam je vseeno kam reka teče

05.06.2018

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.

Kot v redakciji te skromne oddaje trobimo po vsaki veliki maši demokracije, je osnovno vprašanje volitev, referendumov in ostalih nacionalnih glasovanj udeležba

Po zadnjih volitvah se zdi, da je udeležba celo edina komponenta, ob kateri so se vsi deležniki zedinili. In sicer tako, da jo ignorirajo. Ponovno sramotnih petdeset odstotkov ostaja v medijih, političnih nagovorih in med rezanjem tort ali točenju solza prezrtih. Celo ob popolnem dramaturškem loku volilnega večera je bilo omemb udeležbe veliko manj kot prejšnja leta. Podoba je, da je zmagal politični pragmatizem; “ni pomembno število in kdo nas je izvolil, samo da smo izvoljeni.” Čeprav bi bilo etično, da bi se zmagovalci, ko se tolčejo po prsih, tolkli z eno samo roko. Ko poraženci vijejo dlani k nebu, bi to morala biti ena sama dlan. Ko slavnostno režejo torto, bi je morali pojesti le polovico.

Iz vljudnosti do volilnega telesa – ki se mu je včeraj zadovoljno rignilo in potem se je odpravilo spat – se ne bomo spuščali v socialno ali izobrazbeno strukturo obiskovalcev nedeljskih volitev. Se pa bomo v starostno; sploh, ker jo morajo po novem volilne komisije zabeležiti. Da se bodo statistiki lahko še naprej v miru pitali s podatki.

Očitno je, da slovenske politike volijo starejši prebivalci. Penzionisti, po domače. Prav ta fenomen je izjemno zanimivo opazovati. Dejstvo je, da mladi ne volijo. Drugo dejstvo pa je, da je bila pred petindvajsetimi leti volilna udeležba skoraj popolna. In potem je od  volitev do volitev padala. Akademska razlaga govori o tem, da volivce mineva zanimanje za politiko. Zaradi naveličanosti, njene banalnosti, zaradi starih in novih obrazov, zaradi Murgelj, zaradi lepih nedelj in povečanja urbanega prebivalstva. Vse te analize pa ne upoštevajo, vsaj dovolj ne, stare dobre smrti. Namreč tisti, ki so bili pred četrt stoletja stari, so danes mrtvi. Tisti, ki so bili srednjih let, so danes stari. Tisti, ki so bili takrat mladi, so danes srednjih let. Tisti, ki so mladi danes, se še niso rodili. Tako predpostavimo, da so vsi tisti devetdeseti odstotki s konca osemdesetih in začetka devetdesetih danes štirideset odstotkov nižji zaradi umrljivosti človeškega telesa. In zaradi vseh prej naštetih razlogov tudi. A če velja ta demografska teza padanja volilne udeležbe, se bo to le še nadaljevalo. In bo čez četrt stoletja – se pravi pol stoletja po osamosvojitvi – udeležba znašala deset odstotkov. Toliko, kot že danes znašajo posamezni referendumi. Takrat bo politike izvolilo ožje sorodstvo in prijatelji iz gasilskega društva.

Takoj po takšnih ugotovitvah se vprašamo: “Zakaj mladi ne volijo?” Čeprav se je potrebno vprašati z zadržkom … Če je na enem koncu volilne demografije smrt, je na drugem koncu osemnajstletnik. In osemnajstletniki so letos svojo nalogo odpravili odlično. Kategorija od 18 do 24 let obsega 8,8 odstotkov volilnega telesa, od tega jih je prišlo voliti osemdeset odstotkov, oziroma sedem odstotkov volilnega telesa. Katastrofa volilne abstinence se prične v naslednji starostni skupini in vztraja tam do Abrahama …

Zakaj mladi ne volijo, čeprav se jim je politika v navezavi z mediji letos sluzasto približala skozi družbena omrežja? Čeprav je uporabljala iste izraze kot naj bi jih mladi. Da so govorili “kul” in “špon” in uporabljali jezik, kot bi ga govorili v slovenskem mladinskem filmu leta 83.

V navezi s katastrofično in usodnosti polno držo slovenske politike je volilna abstinenca mladih nekaj, kar uradno korenini v šolah, kjer se ne učijo dovolj domoljubja.

A obstaja možnost, na katero nihče ne pomisli! Kaj pa, če so mladi zadovoljni? Ker nezadovoljstvo je glavni volilni motivator na Slovenskem. Volimo zato, ker hočemo spremembe. Ker smo stalno, ves čas in neprenehoma nezadovoljni … Kaj pa če mladi niso? Če je za njih vse v redu? Kot tisti vic o nemem otroku, ki je prvič spregovoril pri osmih letih. Pridušal se je na premalo slano juho. Prvih osem let je bilo namreč vse v redu.

Mogoče pa mladi enostavno nočejo sprememb, ker so s trenutnimi razmerami zadovoljni. Argument, da nimajo službe, je nepomemben, ker imajo internet. Argument, da ne sodelujejo v javnem življenju, je nepomemben, ker sodelujejo na zabavah. Argument, da nimajo stanovanja, je nepomemben, ker imajo avto. Argument, da ne hodijo na volitve, je nepomemben, ker hodijo v BTC.

To spoznanje je tako radikalno, da ga verjetno ne v desnih ne v levih elitah nočejo niti obravnavati; a vsaj del legitimnosti mu daje to, da mlajši volivci deklarativno ignorirajo volitve.

In predvsem; zakaj zgoraj našteto velja le za mlade od 24 leta naprej, za mlade od 18 do 24 pa ne …

Preizkus takšnega razmišljanja je enostaven; če bo volilna abstinenca današnje mlade enako prevevala, tudi ko se bodo postarali, bodo statistiki prišli do prej napovedanih desetih odstotkov udeležbe, mi vsi pa do spoznanja, da je upravljanje države zadovoljivo.

Obstaja pa še malo verjetna in skrajna možnost, ki tudi pojasnjuje volilno abstinenco mlajših volivcev: kaj pa če jezika galerije grotesknih tipov, ki se postavi na ogled vsake štiri leta, mladi sploh ne razumejo?

In kdo bi jim lahko zameril …

Pojasnilo: to besedilo je vsaj delno netočno. Del razmišljanja temelji na podatkih, ki so se pozneje pokazali za netočne in so doživeli tudi javni demanti. Delež starostne skupine od 18 do 24 let v volilnem telesu je sicer res 8,8 odstotka, vendar pa jih na volitve ni prišlo 7 odstotkov, kar bi pomenilo 80-odstotno volilno udeležbo te skupine. Po popravljenih podatkih naj bi bil ta delež okoli 4,6 odstotka, kar pa že bolje odseva splošno sporočilo avtorjeve kolumne …

– Uredništvo


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov