Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.
Kot v redakciji te skromne oddaje trobimo po vsaki veliki maši demokracije, je osnovno vprašanje volitev, referendumov in ostalih nacionalnih glasovanj udeležba
Po zadnjih volitvah se zdi, da je udeležba celo edina komponenta, ob kateri so se vsi deležniki zedinili. In sicer tako, da jo ignorirajo. Ponovno sramotnih petdeset odstotkov ostaja v medijih, političnih nagovorih in med rezanjem tort ali točenju solza prezrtih. Celo ob popolnem dramaturškem loku volilnega večera je bilo omemb udeležbe veliko manj kot prejšnja leta. Podoba je, da je zmagal politični pragmatizem; “ni pomembno število in kdo nas je izvolil, samo da smo izvoljeni.” Čeprav bi bilo etično, da bi se zmagovalci, ko se tolčejo po prsih, tolkli z eno samo roko. Ko poraženci vijejo dlani k nebu, bi to morala biti ena sama dlan. Ko slavnostno režejo torto, bi je morali pojesti le polovico.
Iz vljudnosti do volilnega telesa – ki se mu je včeraj zadovoljno rignilo in potem se je odpravilo spat – se ne bomo spuščali v socialno ali izobrazbeno strukturo obiskovalcev nedeljskih volitev. Se pa bomo v starostno; sploh, ker jo morajo po novem volilne komisije zabeležiti. Da se bodo statistiki lahko še naprej v miru pitali s podatki.
Očitno je, da slovenske politike volijo starejši prebivalci. Penzionisti, po domače. Prav ta fenomen je izjemno zanimivo opazovati. Dejstvo je, da mladi ne volijo. Drugo dejstvo pa je, da je bila pred petindvajsetimi leti volilna udeležba skoraj popolna. In potem je od volitev do volitev padala. Akademska razlaga govori o tem, da volivce mineva zanimanje za politiko. Zaradi naveličanosti, njene banalnosti, zaradi starih in novih obrazov, zaradi Murgelj, zaradi lepih nedelj in povečanja urbanega prebivalstva. Vse te analize pa ne upoštevajo, vsaj dovolj ne, stare dobre smrti. Namreč tisti, ki so bili pred četrt stoletja stari, so danes mrtvi. Tisti, ki so bili srednjih let, so danes stari. Tisti, ki so bili takrat mladi, so danes srednjih let. Tisti, ki so mladi danes, se še niso rodili. Tako predpostavimo, da so vsi tisti devetdeseti odstotki s konca osemdesetih in začetka devetdesetih danes štirideset odstotkov nižji zaradi umrljivosti človeškega telesa. In zaradi vseh prej naštetih razlogov tudi. A če velja ta demografska teza padanja volilne udeležbe, se bo to le še nadaljevalo. In bo čez četrt stoletja – se pravi pol stoletja po osamosvojitvi – udeležba znašala deset odstotkov. Toliko, kot že danes znašajo posamezni referendumi. Takrat bo politike izvolilo ožje sorodstvo in prijatelji iz gasilskega društva.
Takoj po takšnih ugotovitvah se vprašamo: “Zakaj mladi ne volijo?” Čeprav se je potrebno vprašati z zadržkom … Če je na enem koncu volilne demografije smrt, je na drugem koncu osemnajstletnik. In osemnajstletniki so letos svojo nalogo odpravili odlično. Kategorija od 18 do 24 let obsega 8,8 odstotkov volilnega telesa, od tega jih je prišlo voliti osemdeset odstotkov, oziroma sedem odstotkov volilnega telesa. Katastrofa volilne abstinence se prične v naslednji starostni skupini in vztraja tam do Abrahama …
Zakaj mladi ne volijo, čeprav se jim je politika v navezavi z mediji letos sluzasto približala skozi družbena omrežja? Čeprav je uporabljala iste izraze kot naj bi jih mladi. Da so govorili “kul” in “špon” in uporabljali jezik, kot bi ga govorili v slovenskem mladinskem filmu leta 83.
V navezi s katastrofično in usodnosti polno držo slovenske politike je volilna abstinenca mladih nekaj, kar uradno korenini v šolah, kjer se ne učijo dovolj domoljubja.
A obstaja možnost, na katero nihče ne pomisli! Kaj pa, če so mladi zadovoljni? Ker nezadovoljstvo je glavni volilni motivator na Slovenskem. Volimo zato, ker hočemo spremembe. Ker smo stalno, ves čas in neprenehoma nezadovoljni … Kaj pa če mladi niso? Če je za njih vse v redu? Kot tisti vic o nemem otroku, ki je prvič spregovoril pri osmih letih. Pridušal se je na premalo slano juho. Prvih osem let je bilo namreč vse v redu.
Mogoče pa mladi enostavno nočejo sprememb, ker so s trenutnimi razmerami zadovoljni. Argument, da nimajo službe, je nepomemben, ker imajo internet. Argument, da ne sodelujejo v javnem življenju, je nepomemben, ker sodelujejo na zabavah. Argument, da nimajo stanovanja, je nepomemben, ker imajo avto. Argument, da ne hodijo na volitve, je nepomemben, ker hodijo v BTC.
To spoznanje je tako radikalno, da ga verjetno ne v desnih ne v levih elitah nočejo niti obravnavati; a vsaj del legitimnosti mu daje to, da mlajši volivci deklarativno ignorirajo volitve.
In predvsem; zakaj zgoraj našteto velja le za mlade od 24 leta naprej, za mlade od 18 do 24 pa ne …
Preizkus takšnega razmišljanja je enostaven; če bo volilna abstinenca današnje mlade enako prevevala, tudi ko se bodo postarali, bodo statistiki prišli do prej napovedanih desetih odstotkov udeležbe, mi vsi pa do spoznanja, da je upravljanje države zadovoljivo.
Obstaja pa še malo verjetna in skrajna možnost, ki tudi pojasnjuje volilno abstinenco mlajših volivcev: kaj pa če jezika galerije grotesknih tipov, ki se postavi na ogled vsake štiri leta, mladi sploh ne razumejo?
In kdo bi jim lahko zameril …
Pojasnilo: to besedilo je vsaj delno netočno. Del razmišljanja temelji na podatkih, ki so se pozneje pokazali za netočne in so doživeli tudi javni demanti. Delež starostne skupine od 18 do 24 let v volilnem telesu je sicer res 8,8 odstotka, vendar pa jih na volitve ni prišlo 7 odstotkov, kar bi pomenilo 80-odstotno volilno udeležbo te skupine. Po popravljenih podatkih naj bi bil ta delež okoli 4,6 odstotka, kar pa že bolje odseva splošno sporočilo avtorjeve kolumne …
– Uredništvo
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.
Kot v redakciji te skromne oddaje trobimo po vsaki veliki maši demokracije, je osnovno vprašanje volitev, referendumov in ostalih nacionalnih glasovanj udeležba
Po zadnjih volitvah se zdi, da je udeležba celo edina komponenta, ob kateri so se vsi deležniki zedinili. In sicer tako, da jo ignorirajo. Ponovno sramotnih petdeset odstotkov ostaja v medijih, političnih nagovorih in med rezanjem tort ali točenju solza prezrtih. Celo ob popolnem dramaturškem loku volilnega večera je bilo omemb udeležbe veliko manj kot prejšnja leta. Podoba je, da je zmagal politični pragmatizem; “ni pomembno število in kdo nas je izvolil, samo da smo izvoljeni.” Čeprav bi bilo etično, da bi se zmagovalci, ko se tolčejo po prsih, tolkli z eno samo roko. Ko poraženci vijejo dlani k nebu, bi to morala biti ena sama dlan. Ko slavnostno režejo torto, bi je morali pojesti le polovico.
Iz vljudnosti do volilnega telesa – ki se mu je včeraj zadovoljno rignilo in potem se je odpravilo spat – se ne bomo spuščali v socialno ali izobrazbeno strukturo obiskovalcev nedeljskih volitev. Se pa bomo v starostno; sploh, ker jo morajo po novem volilne komisije zabeležiti. Da se bodo statistiki lahko še naprej v miru pitali s podatki.
Očitno je, da slovenske politike volijo starejši prebivalci. Penzionisti, po domače. Prav ta fenomen je izjemno zanimivo opazovati. Dejstvo je, da mladi ne volijo. Drugo dejstvo pa je, da je bila pred petindvajsetimi leti volilna udeležba skoraj popolna. In potem je od volitev do volitev padala. Akademska razlaga govori o tem, da volivce mineva zanimanje za politiko. Zaradi naveličanosti, njene banalnosti, zaradi starih in novih obrazov, zaradi Murgelj, zaradi lepih nedelj in povečanja urbanega prebivalstva. Vse te analize pa ne upoštevajo, vsaj dovolj ne, stare dobre smrti. Namreč tisti, ki so bili pred četrt stoletja stari, so danes mrtvi. Tisti, ki so bili srednjih let, so danes stari. Tisti, ki so bili takrat mladi, so danes srednjih let. Tisti, ki so mladi danes, se še niso rodili. Tako predpostavimo, da so vsi tisti devetdeseti odstotki s konca osemdesetih in začetka devetdesetih danes štirideset odstotkov nižji zaradi umrljivosti človeškega telesa. In zaradi vseh prej naštetih razlogov tudi. A če velja ta demografska teza padanja volilne udeležbe, se bo to le še nadaljevalo. In bo čez četrt stoletja – se pravi pol stoletja po osamosvojitvi – udeležba znašala deset odstotkov. Toliko, kot že danes znašajo posamezni referendumi. Takrat bo politike izvolilo ožje sorodstvo in prijatelji iz gasilskega društva.
Takoj po takšnih ugotovitvah se vprašamo: “Zakaj mladi ne volijo?” Čeprav se je potrebno vprašati z zadržkom … Če je na enem koncu volilne demografije smrt, je na drugem koncu osemnajstletnik. In osemnajstletniki so letos svojo nalogo odpravili odlično. Kategorija od 18 do 24 let obsega 8,8 odstotkov volilnega telesa, od tega jih je prišlo voliti osemdeset odstotkov, oziroma sedem odstotkov volilnega telesa. Katastrofa volilne abstinence se prične v naslednji starostni skupini in vztraja tam do Abrahama …
Zakaj mladi ne volijo, čeprav se jim je politika v navezavi z mediji letos sluzasto približala skozi družbena omrežja? Čeprav je uporabljala iste izraze kot naj bi jih mladi. Da so govorili “kul” in “špon” in uporabljali jezik, kot bi ga govorili v slovenskem mladinskem filmu leta 83.
V navezi s katastrofično in usodnosti polno držo slovenske politike je volilna abstinenca mladih nekaj, kar uradno korenini v šolah, kjer se ne učijo dovolj domoljubja.
A obstaja možnost, na katero nihče ne pomisli! Kaj pa, če so mladi zadovoljni? Ker nezadovoljstvo je glavni volilni motivator na Slovenskem. Volimo zato, ker hočemo spremembe. Ker smo stalno, ves čas in neprenehoma nezadovoljni … Kaj pa če mladi niso? Če je za njih vse v redu? Kot tisti vic o nemem otroku, ki je prvič spregovoril pri osmih letih. Pridušal se je na premalo slano juho. Prvih osem let je bilo namreč vse v redu.
Mogoče pa mladi enostavno nočejo sprememb, ker so s trenutnimi razmerami zadovoljni. Argument, da nimajo službe, je nepomemben, ker imajo internet. Argument, da ne sodelujejo v javnem življenju, je nepomemben, ker sodelujejo na zabavah. Argument, da nimajo stanovanja, je nepomemben, ker imajo avto. Argument, da ne hodijo na volitve, je nepomemben, ker hodijo v BTC.
To spoznanje je tako radikalno, da ga verjetno ne v desnih ne v levih elitah nočejo niti obravnavati; a vsaj del legitimnosti mu daje to, da mlajši volivci deklarativno ignorirajo volitve.
In predvsem; zakaj zgoraj našteto velja le za mlade od 24 leta naprej, za mlade od 18 do 24 pa ne …
Preizkus takšnega razmišljanja je enostaven; če bo volilna abstinenca današnje mlade enako prevevala, tudi ko se bodo postarali, bodo statistiki prišli do prej napovedanih desetih odstotkov udeležbe, mi vsi pa do spoznanja, da je upravljanje države zadovoljivo.
Obstaja pa še malo verjetna in skrajna možnost, ki tudi pojasnjuje volilno abstinenco mlajših volivcev: kaj pa če jezika galerije grotesknih tipov, ki se postavi na ogled vsake štiri leta, mladi sploh ne razumejo?
In kdo bi jim lahko zameril …
Pojasnilo: to besedilo je vsaj delno netočno. Del razmišljanja temelji na podatkih, ki so se pozneje pokazali za netočne in so doživeli tudi javni demanti. Delež starostne skupine od 18 do 24 let v volilnem telesu je sicer res 8,8 odstotka, vendar pa jih na volitve ni prišlo 7 odstotkov, kar bi pomenilo 80-odstotno volilno udeležbo te skupine. Po popravljenih podatkih naj bi bil ta delež okoli 4,6 odstotka, kar pa že bolje odseva splošno sporočilo avtorjeve kolumne …
– Uredništvo
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov