Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nam je vseeno kam reka teče

05.06.2018

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.

Kot v redakciji te skromne oddaje trobimo po vsaki veliki maši demokracije, je osnovno vprašanje volitev, referendumov in ostalih nacionalnih glasovanj udeležba

Po zadnjih volitvah se zdi, da je udeležba celo edina komponenta, ob kateri so se vsi deležniki zedinili. In sicer tako, da jo ignorirajo. Ponovno sramotnih petdeset odstotkov ostaja v medijih, političnih nagovorih in med rezanjem tort ali točenju solza prezrtih. Celo ob popolnem dramaturškem loku volilnega večera je bilo omemb udeležbe veliko manj kot prejšnja leta. Podoba je, da je zmagal politični pragmatizem; “ni pomembno število in kdo nas je izvolil, samo da smo izvoljeni.” Čeprav bi bilo etično, da bi se zmagovalci, ko se tolčejo po prsih, tolkli z eno samo roko. Ko poraženci vijejo dlani k nebu, bi to morala biti ena sama dlan. Ko slavnostno režejo torto, bi je morali pojesti le polovico.

Iz vljudnosti do volilnega telesa – ki se mu je včeraj zadovoljno rignilo in potem se je odpravilo spat – se ne bomo spuščali v socialno ali izobrazbeno strukturo obiskovalcev nedeljskih volitev. Se pa bomo v starostno; sploh, ker jo morajo po novem volilne komisije zabeležiti. Da se bodo statistiki lahko še naprej v miru pitali s podatki.

Očitno je, da slovenske politike volijo starejši prebivalci. Penzionisti, po domače. Prav ta fenomen je izjemno zanimivo opazovati. Dejstvo je, da mladi ne volijo. Drugo dejstvo pa je, da je bila pred petindvajsetimi leti volilna udeležba skoraj popolna. In potem je od  volitev do volitev padala. Akademska razlaga govori o tem, da volivce mineva zanimanje za politiko. Zaradi naveličanosti, njene banalnosti, zaradi starih in novih obrazov, zaradi Murgelj, zaradi lepih nedelj in povečanja urbanega prebivalstva. Vse te analize pa ne upoštevajo, vsaj dovolj ne, stare dobre smrti. Namreč tisti, ki so bili pred četrt stoletja stari, so danes mrtvi. Tisti, ki so bili srednjih let, so danes stari. Tisti, ki so bili takrat mladi, so danes srednjih let. Tisti, ki so mladi danes, se še niso rodili. Tako predpostavimo, da so vsi tisti devetdeseti odstotki s konca osemdesetih in začetka devetdesetih danes štirideset odstotkov nižji zaradi umrljivosti človeškega telesa. In zaradi vseh prej naštetih razlogov tudi. A če velja ta demografska teza padanja volilne udeležbe, se bo to le še nadaljevalo. In bo čez četrt stoletja – se pravi pol stoletja po osamosvojitvi – udeležba znašala deset odstotkov. Toliko, kot že danes znašajo posamezni referendumi. Takrat bo politike izvolilo ožje sorodstvo in prijatelji iz gasilskega društva.

Takoj po takšnih ugotovitvah se vprašamo: “Zakaj mladi ne volijo?” Čeprav se je potrebno vprašati z zadržkom … Če je na enem koncu volilne demografije smrt, je na drugem koncu osemnajstletnik. In osemnajstletniki so letos svojo nalogo odpravili odlično. Kategorija od 18 do 24 let obsega 8,8 odstotkov volilnega telesa, od tega jih je prišlo voliti osemdeset odstotkov, oziroma sedem odstotkov volilnega telesa. Katastrofa volilne abstinence se prične v naslednji starostni skupini in vztraja tam do Abrahama …

Zakaj mladi ne volijo, čeprav se jim je politika v navezavi z mediji letos sluzasto približala skozi družbena omrežja? Čeprav je uporabljala iste izraze kot naj bi jih mladi. Da so govorili “kul” in “špon” in uporabljali jezik, kot bi ga govorili v slovenskem mladinskem filmu leta 83.

V navezi s katastrofično in usodnosti polno držo slovenske politike je volilna abstinenca mladih nekaj, kar uradno korenini v šolah, kjer se ne učijo dovolj domoljubja.

A obstaja možnost, na katero nihče ne pomisli! Kaj pa, če so mladi zadovoljni? Ker nezadovoljstvo je glavni volilni motivator na Slovenskem. Volimo zato, ker hočemo spremembe. Ker smo stalno, ves čas in neprenehoma nezadovoljni … Kaj pa če mladi niso? Če je za njih vse v redu? Kot tisti vic o nemem otroku, ki je prvič spregovoril pri osmih letih. Pridušal se je na premalo slano juho. Prvih osem let je bilo namreč vse v redu.

Mogoče pa mladi enostavno nočejo sprememb, ker so s trenutnimi razmerami zadovoljni. Argument, da nimajo službe, je nepomemben, ker imajo internet. Argument, da ne sodelujejo v javnem življenju, je nepomemben, ker sodelujejo na zabavah. Argument, da nimajo stanovanja, je nepomemben, ker imajo avto. Argument, da ne hodijo na volitve, je nepomemben, ker hodijo v BTC.

To spoznanje je tako radikalno, da ga verjetno ne v desnih ne v levih elitah nočejo niti obravnavati; a vsaj del legitimnosti mu daje to, da mlajši volivci deklarativno ignorirajo volitve.

In predvsem; zakaj zgoraj našteto velja le za mlade od 24 leta naprej, za mlade od 18 do 24 pa ne …

Preizkus takšnega razmišljanja je enostaven; če bo volilna abstinenca današnje mlade enako prevevala, tudi ko se bodo postarali, bodo statistiki prišli do prej napovedanih desetih odstotkov udeležbe, mi vsi pa do spoznanja, da je upravljanje države zadovoljivo.

Obstaja pa še malo verjetna in skrajna možnost, ki tudi pojasnjuje volilno abstinenco mlajših volivcev: kaj pa če jezika galerije grotesknih tipov, ki se postavi na ogled vsake štiri leta, mladi sploh ne razumejo?

In kdo bi jim lahko zameril …

Pojasnilo: to besedilo je vsaj delno netočno. Del razmišljanja temelji na podatkih, ki so se pozneje pokazali za netočne in so doživeli tudi javni demanti. Delež starostne skupine od 18 do 24 let v volilnem telesu je sicer res 8,8 odstotka, vendar pa jih na volitve ni prišlo 7 odstotkov, kar bi pomenilo 80-odstotno volilno udeležbo te skupine. Po popravljenih podatkih naj bi bil ta delež okoli 4,6 odstotka, kar pa že bolje odseva splošno sporočilo avtorjeve kolumne …

– Uredništvo


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nam je vseeno kam reka teče

05.06.2018

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.

Kot v redakciji te skromne oddaje trobimo po vsaki veliki maši demokracije, je osnovno vprašanje volitev, referendumov in ostalih nacionalnih glasovanj udeležba

Po zadnjih volitvah se zdi, da je udeležba celo edina komponenta, ob kateri so se vsi deležniki zedinili. In sicer tako, da jo ignorirajo. Ponovno sramotnih petdeset odstotkov ostaja v medijih, političnih nagovorih in med rezanjem tort ali točenju solza prezrtih. Celo ob popolnem dramaturškem loku volilnega večera je bilo omemb udeležbe veliko manj kot prejšnja leta. Podoba je, da je zmagal politični pragmatizem; “ni pomembno število in kdo nas je izvolil, samo da smo izvoljeni.” Čeprav bi bilo etično, da bi se zmagovalci, ko se tolčejo po prsih, tolkli z eno samo roko. Ko poraženci vijejo dlani k nebu, bi to morala biti ena sama dlan. Ko slavnostno režejo torto, bi je morali pojesti le polovico.

Iz vljudnosti do volilnega telesa – ki se mu je včeraj zadovoljno rignilo in potem se je odpravilo spat – se ne bomo spuščali v socialno ali izobrazbeno strukturo obiskovalcev nedeljskih volitev. Se pa bomo v starostno; sploh, ker jo morajo po novem volilne komisije zabeležiti. Da se bodo statistiki lahko še naprej v miru pitali s podatki.

Očitno je, da slovenske politike volijo starejši prebivalci. Penzionisti, po domače. Prav ta fenomen je izjemno zanimivo opazovati. Dejstvo je, da mladi ne volijo. Drugo dejstvo pa je, da je bila pred petindvajsetimi leti volilna udeležba skoraj popolna. In potem je od  volitev do volitev padala. Akademska razlaga govori o tem, da volivce mineva zanimanje za politiko. Zaradi naveličanosti, njene banalnosti, zaradi starih in novih obrazov, zaradi Murgelj, zaradi lepih nedelj in povečanja urbanega prebivalstva. Vse te analize pa ne upoštevajo, vsaj dovolj ne, stare dobre smrti. Namreč tisti, ki so bili pred četrt stoletja stari, so danes mrtvi. Tisti, ki so bili srednjih let, so danes stari. Tisti, ki so bili takrat mladi, so danes srednjih let. Tisti, ki so mladi danes, se še niso rodili. Tako predpostavimo, da so vsi tisti devetdeseti odstotki s konca osemdesetih in začetka devetdesetih danes štirideset odstotkov nižji zaradi umrljivosti človeškega telesa. In zaradi vseh prej naštetih razlogov tudi. A če velja ta demografska teza padanja volilne udeležbe, se bo to le še nadaljevalo. In bo čez četrt stoletja – se pravi pol stoletja po osamosvojitvi – udeležba znašala deset odstotkov. Toliko, kot že danes znašajo posamezni referendumi. Takrat bo politike izvolilo ožje sorodstvo in prijatelji iz gasilskega društva.

Takoj po takšnih ugotovitvah se vprašamo: “Zakaj mladi ne volijo?” Čeprav se je potrebno vprašati z zadržkom … Če je na enem koncu volilne demografije smrt, je na drugem koncu osemnajstletnik. In osemnajstletniki so letos svojo nalogo odpravili odlično. Kategorija od 18 do 24 let obsega 8,8 odstotkov volilnega telesa, od tega jih je prišlo voliti osemdeset odstotkov, oziroma sedem odstotkov volilnega telesa. Katastrofa volilne abstinence se prične v naslednji starostni skupini in vztraja tam do Abrahama …

Zakaj mladi ne volijo, čeprav se jim je politika v navezavi z mediji letos sluzasto približala skozi družbena omrežja? Čeprav je uporabljala iste izraze kot naj bi jih mladi. Da so govorili “kul” in “špon” in uporabljali jezik, kot bi ga govorili v slovenskem mladinskem filmu leta 83.

V navezi s katastrofično in usodnosti polno držo slovenske politike je volilna abstinenca mladih nekaj, kar uradno korenini v šolah, kjer se ne učijo dovolj domoljubja.

A obstaja možnost, na katero nihče ne pomisli! Kaj pa, če so mladi zadovoljni? Ker nezadovoljstvo je glavni volilni motivator na Slovenskem. Volimo zato, ker hočemo spremembe. Ker smo stalno, ves čas in neprenehoma nezadovoljni … Kaj pa če mladi niso? Če je za njih vse v redu? Kot tisti vic o nemem otroku, ki je prvič spregovoril pri osmih letih. Pridušal se je na premalo slano juho. Prvih osem let je bilo namreč vse v redu.

Mogoče pa mladi enostavno nočejo sprememb, ker so s trenutnimi razmerami zadovoljni. Argument, da nimajo službe, je nepomemben, ker imajo internet. Argument, da ne sodelujejo v javnem življenju, je nepomemben, ker sodelujejo na zabavah. Argument, da nimajo stanovanja, je nepomemben, ker imajo avto. Argument, da ne hodijo na volitve, je nepomemben, ker hodijo v BTC.

To spoznanje je tako radikalno, da ga verjetno ne v desnih ne v levih elitah nočejo niti obravnavati; a vsaj del legitimnosti mu daje to, da mlajši volivci deklarativno ignorirajo volitve.

In predvsem; zakaj zgoraj našteto velja le za mlade od 24 leta naprej, za mlade od 18 do 24 pa ne …

Preizkus takšnega razmišljanja je enostaven; če bo volilna abstinenca današnje mlade enako prevevala, tudi ko se bodo postarali, bodo statistiki prišli do prej napovedanih desetih odstotkov udeležbe, mi vsi pa do spoznanja, da je upravljanje države zadovoljivo.

Obstaja pa še malo verjetna in skrajna možnost, ki tudi pojasnjuje volilno abstinenco mlajših volivcev: kaj pa če jezika galerije grotesknih tipov, ki se postavi na ogled vsake štiri leta, mladi sploh ne razumejo?

In kdo bi jim lahko zameril …

Pojasnilo: to besedilo je vsaj delno netočno. Del razmišljanja temelji na podatkih, ki so se pozneje pokazali za netočne in so doživeli tudi javni demanti. Delež starostne skupine od 18 do 24 let v volilnem telesu je sicer res 8,8 odstotka, vendar pa jih na volitve ni prišlo 7 odstotkov, kar bi pomenilo 80-odstotno volilno udeležbo te skupine. Po popravljenih podatkih naj bi bil ta delež okoli 4,6 odstotka, kar pa že bolje odseva splošno sporočilo avtorjeve kolumne …

– Uredništvo


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov