Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite. O pivu. Pijači naše in vaše mladosti
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Kakovost verzov je morebiti sporna, kar mimogrede ne pomeni, da avtor ne bo pristal na sodobnem slovenskem Parnasu – a njihov namen je čist in iskren.
Pivo torej. Pijača naše in vaše mladosti. V Žalcu so odprli novo poglavje v večtisočletni zgodovini tega priljubljenega zvarka. Domislili so se, da bo pivo teklo iz fontane. S tem so se morebiti še najbolj približali biblijski prigodi o cedečima se medu in mleku v obljubljeni deželi. Kajti ni veliko primerov na tem žalostnem planetu, kjer bi živilo teklo po javni infrastrukturi.
Zgodba je znana. Pred letom ali dvema so v Žalcu, zibelki našega hmeljarstva, ki je predpogoj za pivovarstvo, prišli na idejo o nenavadni fontani. Po slovensko bi lepše zapisali “vodnjak,” ali celo “vodomet“, pa ne moremo oziroma ne smemo; kajti žalska fontana z vodo nima nobene zveze. Iz nje teče pivo in objekt posmeha, ki je bil sprejet podobno kot umetniške instalacije premoderne umetnosti, je danes ena večjih turističnih atrakcij v Savinjski dolini. Povedano drugače: bližnja jama Pekel, ali bližja rimska nekropola, ali znamenite okoliške vasi, ki so Šešče, Matke in Griže, nimajo ob konkurenci fontane niti za burek. Tako zelo je fontana priljubljena in izkušnja, ko v Kogojevih kozarcih srkaš bolj ali manj posrečeno zvarjen nektar, je resnično enkratna.
Ampak pozor! Uspeh fontane je občinske velmože zaujčkal v sen o globalnem uspehu in prebudil v Spodnji Savinjski sicer znano podjetnost. Prišli so na genialno idejo, da bi fontano plasirali v svet kot franšizo.
Zgodovina franšiz na Slovenskem sicer ni povsem raziskana, a od tistih dob, ko so Butalci kot franšizo uspešno plasirali pamet, smo na naših tleh spoznali franšizo ali dve.
Preden nadaljujemo z franšiznim čudom iz Spodnje Savinske doline, nekaj o franšizni teoriji in praksi.
Franšize temeljijo na preprostem dejstvu, da se nekdo spomni nečesa, preden se tega spomni kdo drug. In svojo idejo in njeno izvedbo ustrezno zaščiti. In seveda, si mora tako zaščitene domislice zaželeti ogromno ljudi. Recimo da polovica planeta želi obedovati sumljiv zrezek med dvema kosoma štručke z oparjeno solato brez vilic in noža, po možnosti stoje. Polovica planeta je nad idejo blazno navdušena in ker polovica planeta ne more v Kalifornijo do originalnega McDonaldsa, so uvedli franšize. In potem še franšize franšiz.
Tako nameravajo tudi Žalčani. Vsemu svetu želijo prodati in posledično zaščititi idejo o fontani, iz katere teče pivo. In z idejo tudi pivsko-fontanski »know-how« … Dvanajst odstotkov od zneska vsakega franšiznega vrčka, ki ga bo izpljunila franšizna fontana, bo šlo njim! Navdušeni ploskamo in sploh ne dvomimo o tem velikem dosežku, ko bodo fontane po vzoru žalske rastle kot hmelj po dežju.
A črv nejevere je zlodjeva reč in zastaviti si moramo usodno vprašanje: “Čemu se fontane piva ni spomnil že kdo prej?” Kakorkoli smo že Slovenci ponosni na svojo pivovarsko in pivopivsko tradicijo, se ne moremo primerjati s tradicionalnimi pivopivskimi narodi, kot so Čehi, Nemci ali recimo Angleži; da o Ircih sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da se je domislil fontane s pivom pivsko inferioren narod?
Obstaja možnost, da se zdi v deželah, kjer je pivo religija in del kulture, ideja o fontani nenavadna. Mogoče do piva žaljiva, da ne rečemo bogokletna. Razen tega pa … Kakorkoli smo že naklonjeni uspehu žalske fontane – ne gre za pravo fontano! Ne gre za v neskončnost prelivajočo se pijačo, prosto dostopno obiskovalcem, ki v bazen sladkosti svobodno segajo z vrčki. Žalska fontana piva je pravzaprav visoko avtomatiziran šankomat. V rostfrajastih pipah sredi Žalca le močno romantična duša vidi elemente fontane …
Resnična pivska fontana bi bila recimo Fontana di Trevi, kjer bi baročnim bogovom pod nogami tekla reka piva, ali pa mogoče Manneken Pis, pod katerega lulčka bi bruseljski turisti nastavljali pollitrske vrčke.
Povedano še drugače; v Žalcu osem pipic fontane brezdušno natoči osem vrčkov, na Oktoberfestu pa eno samo oprsje dostavi osem superc. Pa Bavarke niso franšiza.
Nočemo dlakocepiti, a na teoretski ravni se fontana piva v Žalcu v ničemer ne razlikuje od avtomata, ki vam v hodniku vaše službe skuha kavo. In bilo bi zgodovinsko krivično, ako bi ob nekaterih odličnih idejah in izvedbah, ki smo jih brezsramno zapravili, postala prva slovenska globalna franšiza naprava, ki znotraj betonskega ovala sumljive arhitektonske vrednosti sama od sebe nataka pivo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite. O pivu. Pijači naše in vaše mladosti
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Kakovost verzov je morebiti sporna, kar mimogrede ne pomeni, da avtor ne bo pristal na sodobnem slovenskem Parnasu – a njihov namen je čist in iskren.
Pivo torej. Pijača naše in vaše mladosti. V Žalcu so odprli novo poglavje v večtisočletni zgodovini tega priljubljenega zvarka. Domislili so se, da bo pivo teklo iz fontane. S tem so se morebiti še najbolj približali biblijski prigodi o cedečima se medu in mleku v obljubljeni deželi. Kajti ni veliko primerov na tem žalostnem planetu, kjer bi živilo teklo po javni infrastrukturi.
Zgodba je znana. Pred letom ali dvema so v Žalcu, zibelki našega hmeljarstva, ki je predpogoj za pivovarstvo, prišli na idejo o nenavadni fontani. Po slovensko bi lepše zapisali “vodnjak,” ali celo “vodomet“, pa ne moremo oziroma ne smemo; kajti žalska fontana z vodo nima nobene zveze. Iz nje teče pivo in objekt posmeha, ki je bil sprejet podobno kot umetniške instalacije premoderne umetnosti, je danes ena večjih turističnih atrakcij v Savinjski dolini. Povedano drugače: bližnja jama Pekel, ali bližja rimska nekropola, ali znamenite okoliške vasi, ki so Šešče, Matke in Griže, nimajo ob konkurenci fontane niti za burek. Tako zelo je fontana priljubljena in izkušnja, ko v Kogojevih kozarcih srkaš bolj ali manj posrečeno zvarjen nektar, je resnično enkratna.
Ampak pozor! Uspeh fontane je občinske velmože zaujčkal v sen o globalnem uspehu in prebudil v Spodnji Savinjski sicer znano podjetnost. Prišli so na genialno idejo, da bi fontano plasirali v svet kot franšizo.
Zgodovina franšiz na Slovenskem sicer ni povsem raziskana, a od tistih dob, ko so Butalci kot franšizo uspešno plasirali pamet, smo na naših tleh spoznali franšizo ali dve.
Preden nadaljujemo z franšiznim čudom iz Spodnje Savinske doline, nekaj o franšizni teoriji in praksi.
Franšize temeljijo na preprostem dejstvu, da se nekdo spomni nečesa, preden se tega spomni kdo drug. In svojo idejo in njeno izvedbo ustrezno zaščiti. In seveda, si mora tako zaščitene domislice zaželeti ogromno ljudi. Recimo da polovica planeta želi obedovati sumljiv zrezek med dvema kosoma štručke z oparjeno solato brez vilic in noža, po možnosti stoje. Polovica planeta je nad idejo blazno navdušena in ker polovica planeta ne more v Kalifornijo do originalnega McDonaldsa, so uvedli franšize. In potem še franšize franšiz.
Tako nameravajo tudi Žalčani. Vsemu svetu želijo prodati in posledično zaščititi idejo o fontani, iz katere teče pivo. In z idejo tudi pivsko-fontanski »know-how« … Dvanajst odstotkov od zneska vsakega franšiznega vrčka, ki ga bo izpljunila franšizna fontana, bo šlo njim! Navdušeni ploskamo in sploh ne dvomimo o tem velikem dosežku, ko bodo fontane po vzoru žalske rastle kot hmelj po dežju.
A črv nejevere je zlodjeva reč in zastaviti si moramo usodno vprašanje: “Čemu se fontane piva ni spomnil že kdo prej?” Kakorkoli smo že Slovenci ponosni na svojo pivovarsko in pivopivsko tradicijo, se ne moremo primerjati s tradicionalnimi pivopivskimi narodi, kot so Čehi, Nemci ali recimo Angleži; da o Ircih sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da se je domislil fontane s pivom pivsko inferioren narod?
Obstaja možnost, da se zdi v deželah, kjer je pivo religija in del kulture, ideja o fontani nenavadna. Mogoče do piva žaljiva, da ne rečemo bogokletna. Razen tega pa … Kakorkoli smo že naklonjeni uspehu žalske fontane – ne gre za pravo fontano! Ne gre za v neskončnost prelivajočo se pijačo, prosto dostopno obiskovalcem, ki v bazen sladkosti svobodno segajo z vrčki. Žalska fontana piva je pravzaprav visoko avtomatiziran šankomat. V rostfrajastih pipah sredi Žalca le močno romantična duša vidi elemente fontane …
Resnična pivska fontana bi bila recimo Fontana di Trevi, kjer bi baročnim bogovom pod nogami tekla reka piva, ali pa mogoče Manneken Pis, pod katerega lulčka bi bruseljski turisti nastavljali pollitrske vrčke.
Povedano še drugače; v Žalcu osem pipic fontane brezdušno natoči osem vrčkov, na Oktoberfestu pa eno samo oprsje dostavi osem superc. Pa Bavarke niso franšiza.
Nočemo dlakocepiti, a na teoretski ravni se fontana piva v Žalcu v ničemer ne razlikuje od avtomata, ki vam v hodniku vaše službe skuha kavo. In bilo bi zgodovinsko krivično, ako bi ob nekaterih odličnih idejah in izvedbah, ki smo jih brezsramno zapravili, postala prva slovenska globalna franšiza naprava, ki znotraj betonskega ovala sumljive arhitektonske vrednosti sama od sebe nataka pivo.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov