Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite. O pivu. Pijači naše in vaše mladosti

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:

Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.

Kakovost verzov je morebiti sporna, kar mimogrede ne pomeni, da avtor ne bo pristal na sodobnem slovenskem Parnasu – a njihov namen je čist in iskren.
Pivo torej. Pijača naše in vaše mladosti. V Žalcu so odprli novo poglavje v večtisočletni zgodovini tega priljubljenega zvarka. Domislili so se, da bo pivo teklo iz fontane. S tem so se morebiti še najbolj približali biblijski prigodi o cedečima se medu in mleku v obljubljeni deželi. Kajti ni veliko primerov na tem žalostnem planetu, kjer bi živilo teklo po javni infrastrukturi.

Zgodba je znana. Pred letom ali dvema so v Žalcu, zibelki našega hmeljarstva, ki je predpogoj za pivovarstvo, prišli na idejo o nenavadni fontani. Po slovensko bi lepše zapisali “vodnjak,” ali celo “vodomet“, pa ne moremo oziroma ne smemo; kajti žalska fontana z vodo nima nobene zveze. Iz nje teče pivo in objekt posmeha, ki je bil sprejet podobno kot umetniške instalacije premoderne umetnosti, je danes ena večjih turističnih atrakcij v Savinjski dolini. Povedano drugače: bližnja jama Pekel, ali bližja rimska nekropola, ali znamenite okoliške vasi, ki so Šešče, Matke in Griže, nimajo ob konkurenci fontane niti za burek. Tako zelo je fontana priljubljena in izkušnja, ko v Kogojevih kozarcih srkaš bolj ali manj posrečeno zvarjen nektar, je resnično enkratna.

Ampak pozor! Uspeh fontane je občinske velmože zaujčkal v sen o globalnem uspehu in prebudil v Spodnji Savinjski sicer znano podjetnost. Prišli so na genialno idejo, da bi fontano plasirali v svet kot franšizo.

Zgodovina franšiz na Slovenskem sicer ni povsem raziskana, a od tistih dob, ko so Butalci kot franšizo uspešno plasirali pamet, smo na naših tleh spoznali franšizo ali dve.

Preden nadaljujemo z franšiznim čudom iz Spodnje Savinske doline, nekaj o franšizni teoriji in praksi.

Franšize temeljijo na preprostem dejstvu, da se nekdo spomni nečesa, preden se tega spomni kdo drug. In svojo idejo in njeno izvedbo ustrezno zaščiti. In seveda, si mora tako zaščitene domislice zaželeti ogromno ljudi. Recimo da polovica planeta želi obedovati sumljiv zrezek med dvema kosoma štručke z oparjeno solato brez vilic in noža, po možnosti stoje. Polovica planeta je nad idejo blazno navdušena in ker polovica planeta ne more v Kalifornijo do originalnega McDonaldsa, so uvedli franšize. In potem še franšize franšiz.

Tako nameravajo tudi Žalčani. Vsemu svetu želijo prodati in posledično zaščititi idejo o fontani, iz katere teče pivo. In z idejo tudi pivsko-fontanski »know-how« … Dvanajst odstotkov od zneska vsakega franšiznega vrčka, ki ga bo izpljunila franšizna fontana, bo šlo njim! Navdušeni ploskamo in sploh ne dvomimo o tem velikem dosežku, ko bodo fontane po vzoru žalske rastle kot hmelj po dežju.

A črv nejevere je zlodjeva reč in zastaviti si moramo usodno vprašanje: “Čemu se fontane piva ni spomnil že kdo prej?” Kakorkoli smo že Slovenci ponosni na svojo pivovarsko in pivopivsko tradicijo, se ne moremo primerjati s tradicionalnimi pivopivskimi narodi, kot so Čehi, Nemci ali recimo Angleži; da o Ircih sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da se je domislil fontane s pivom pivsko inferioren narod?

Obstaja možnost, da se zdi v deželah, kjer je pivo religija in del kulture, ideja o fontani nenavadna. Mogoče do piva žaljiva, da ne rečemo bogokletna. Razen tega pa … Kakorkoli smo že naklonjeni uspehu žalske fontane – ne gre za pravo fontano! Ne gre za v neskončnost prelivajočo se pijačo, prosto dostopno obiskovalcem, ki v bazen sladkosti svobodno segajo z vrčki. Žalska fontana piva je pravzaprav visoko avtomatiziran šankomat. V rostfrajastih pipah sredi Žalca le močno romantična duša vidi elemente fontane …

Resnična pivska fontana bi bila recimo Fontana di Trevi, kjer bi baročnim bogovom pod nogami tekla reka piva, ali pa mogoče Manneken Pis, pod katerega lulčka bi bruseljski turisti nastavljali pollitrske vrčke.

Povedano še drugače; v Žalcu osem pipic fontane brezdušno natoči osem vrčkov, na Oktoberfestu pa eno samo oprsje dostavi osem superc. Pa Bavarke niso franšiza.

Nočemo dlakocepiti, a na teoretski ravni se fontana piva v Žalcu v ničemer ne razlikuje od avtomata, ki vam v hodniku vaše službe skuha kavo. In bilo bi zgodovinsko krivično, ako bi ob nekaterih odličnih idejah in izvedbah, ki smo jih brezsramno zapravili, postala prva slovenska globalna franšiza naprava, ki znotraj betonskega ovala sumljive arhitektonske vrednosti sama od sebe nataka pivo.