Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite. O pivu. Pijači naše in vaše mladosti
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Kakovost verzov je morebiti sporna, kar mimogrede ne pomeni, da avtor ne bo pristal na sodobnem slovenskem Parnasu – a njihov namen je čist in iskren.
Pivo torej. Pijača naše in vaše mladosti. V Žalcu so odprli novo poglavje v večtisočletni zgodovini tega priljubljenega zvarka. Domislili so se, da bo pivo teklo iz fontane. S tem so se morebiti še najbolj približali biblijski prigodi o cedečima se medu in mleku v obljubljeni deželi. Kajti ni veliko primerov na tem žalostnem planetu, kjer bi živilo teklo po javni infrastrukturi.
Zgodba je znana. Pred letom ali dvema so v Žalcu, zibelki našega hmeljarstva, ki je predpogoj za pivovarstvo, prišli na idejo o nenavadni fontani. Po slovensko bi lepše zapisali “vodnjak,” ali celo “vodomet“, pa ne moremo oziroma ne smemo; kajti žalska fontana z vodo nima nobene zveze. Iz nje teče pivo in objekt posmeha, ki je bil sprejet podobno kot umetniške instalacije premoderne umetnosti, je danes ena večjih turističnih atrakcij v Savinjski dolini. Povedano drugače: bližnja jama Pekel, ali bližja rimska nekropola, ali znamenite okoliške vasi, ki so Šešče, Matke in Griže, nimajo ob konkurenci fontane niti za burek. Tako zelo je fontana priljubljena in izkušnja, ko v Kogojevih kozarcih srkaš bolj ali manj posrečeno zvarjen nektar, je resnično enkratna.
Ampak pozor! Uspeh fontane je občinske velmože zaujčkal v sen o globalnem uspehu in prebudil v Spodnji Savinjski sicer znano podjetnost. Prišli so na genialno idejo, da bi fontano plasirali v svet kot franšizo.
Zgodovina franšiz na Slovenskem sicer ni povsem raziskana, a od tistih dob, ko so Butalci kot franšizo uspešno plasirali pamet, smo na naših tleh spoznali franšizo ali dve.
Preden nadaljujemo z franšiznim čudom iz Spodnje Savinske doline, nekaj o franšizni teoriji in praksi.
Franšize temeljijo na preprostem dejstvu, da se nekdo spomni nečesa, preden se tega spomni kdo drug. In svojo idejo in njeno izvedbo ustrezno zaščiti. In seveda, si mora tako zaščitene domislice zaželeti ogromno ljudi. Recimo da polovica planeta želi obedovati sumljiv zrezek med dvema kosoma štručke z oparjeno solato brez vilic in noža, po možnosti stoje. Polovica planeta je nad idejo blazno navdušena in ker polovica planeta ne more v Kalifornijo do originalnega McDonaldsa, so uvedli franšize. In potem še franšize franšiz.
Tako nameravajo tudi Žalčani. Vsemu svetu želijo prodati in posledično zaščititi idejo o fontani, iz katere teče pivo. In z idejo tudi pivsko-fontanski »know-how« … Dvanajst odstotkov od zneska vsakega franšiznega vrčka, ki ga bo izpljunila franšizna fontana, bo šlo njim! Navdušeni ploskamo in sploh ne dvomimo o tem velikem dosežku, ko bodo fontane po vzoru žalske rastle kot hmelj po dežju.
A črv nejevere je zlodjeva reč in zastaviti si moramo usodno vprašanje: “Čemu se fontane piva ni spomnil že kdo prej?” Kakorkoli smo že Slovenci ponosni na svojo pivovarsko in pivopivsko tradicijo, se ne moremo primerjati s tradicionalnimi pivopivskimi narodi, kot so Čehi, Nemci ali recimo Angleži; da o Ircih sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da se je domislil fontane s pivom pivsko inferioren narod?
Obstaja možnost, da se zdi v deželah, kjer je pivo religija in del kulture, ideja o fontani nenavadna. Mogoče do piva žaljiva, da ne rečemo bogokletna. Razen tega pa … Kakorkoli smo že naklonjeni uspehu žalske fontane – ne gre za pravo fontano! Ne gre za v neskončnost prelivajočo se pijačo, prosto dostopno obiskovalcem, ki v bazen sladkosti svobodno segajo z vrčki. Žalska fontana piva je pravzaprav visoko avtomatiziran šankomat. V rostfrajastih pipah sredi Žalca le močno romantična duša vidi elemente fontane …
Resnična pivska fontana bi bila recimo Fontana di Trevi, kjer bi baročnim bogovom pod nogami tekla reka piva, ali pa mogoče Manneken Pis, pod katerega lulčka bi bruseljski turisti nastavljali pollitrske vrčke.
Povedano še drugače; v Žalcu osem pipic fontane brezdušno natoči osem vrčkov, na Oktoberfestu pa eno samo oprsje dostavi osem superc. Pa Bavarke niso franšiza.
Nočemo dlakocepiti, a na teoretski ravni se fontana piva v Žalcu v ničemer ne razlikuje od avtomata, ki vam v hodniku vaše službe skuha kavo. In bilo bi zgodovinsko krivično, ako bi ob nekaterih odličnih idejah in izvedbah, ki smo jih brezsramno zapravili, postala prva slovenska globalna franšiza naprava, ki znotraj betonskega ovala sumljive arhitektonske vrednosti sama od sebe nataka pivo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite. O pivu. Pijači naše in vaše mladosti
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Kakovost verzov je morebiti sporna, kar mimogrede ne pomeni, da avtor ne bo pristal na sodobnem slovenskem Parnasu – a njihov namen je čist in iskren.
Pivo torej. Pijača naše in vaše mladosti. V Žalcu so odprli novo poglavje v večtisočletni zgodovini tega priljubljenega zvarka. Domislili so se, da bo pivo teklo iz fontane. S tem so se morebiti še najbolj približali biblijski prigodi o cedečima se medu in mleku v obljubljeni deželi. Kajti ni veliko primerov na tem žalostnem planetu, kjer bi živilo teklo po javni infrastrukturi.
Zgodba je znana. Pred letom ali dvema so v Žalcu, zibelki našega hmeljarstva, ki je predpogoj za pivovarstvo, prišli na idejo o nenavadni fontani. Po slovensko bi lepše zapisali “vodnjak,” ali celo “vodomet“, pa ne moremo oziroma ne smemo; kajti žalska fontana z vodo nima nobene zveze. Iz nje teče pivo in objekt posmeha, ki je bil sprejet podobno kot umetniške instalacije premoderne umetnosti, je danes ena večjih turističnih atrakcij v Savinjski dolini. Povedano drugače: bližnja jama Pekel, ali bližja rimska nekropola, ali znamenite okoliške vasi, ki so Šešče, Matke in Griže, nimajo ob konkurenci fontane niti za burek. Tako zelo je fontana priljubljena in izkušnja, ko v Kogojevih kozarcih srkaš bolj ali manj posrečeno zvarjen nektar, je resnično enkratna.
Ampak pozor! Uspeh fontane je občinske velmože zaujčkal v sen o globalnem uspehu in prebudil v Spodnji Savinjski sicer znano podjetnost. Prišli so na genialno idejo, da bi fontano plasirali v svet kot franšizo.
Zgodovina franšiz na Slovenskem sicer ni povsem raziskana, a od tistih dob, ko so Butalci kot franšizo uspešno plasirali pamet, smo na naših tleh spoznali franšizo ali dve.
Preden nadaljujemo z franšiznim čudom iz Spodnje Savinske doline, nekaj o franšizni teoriji in praksi.
Franšize temeljijo na preprostem dejstvu, da se nekdo spomni nečesa, preden se tega spomni kdo drug. In svojo idejo in njeno izvedbo ustrezno zaščiti. In seveda, si mora tako zaščitene domislice zaželeti ogromno ljudi. Recimo da polovica planeta želi obedovati sumljiv zrezek med dvema kosoma štručke z oparjeno solato brez vilic in noža, po možnosti stoje. Polovica planeta je nad idejo blazno navdušena in ker polovica planeta ne more v Kalifornijo do originalnega McDonaldsa, so uvedli franšize. In potem še franšize franšiz.
Tako nameravajo tudi Žalčani. Vsemu svetu želijo prodati in posledično zaščititi idejo o fontani, iz katere teče pivo. In z idejo tudi pivsko-fontanski »know-how« … Dvanajst odstotkov od zneska vsakega franšiznega vrčka, ki ga bo izpljunila franšizna fontana, bo šlo njim! Navdušeni ploskamo in sploh ne dvomimo o tem velikem dosežku, ko bodo fontane po vzoru žalske rastle kot hmelj po dežju.
A črv nejevere je zlodjeva reč in zastaviti si moramo usodno vprašanje: “Čemu se fontane piva ni spomnil že kdo prej?” Kakorkoli smo že Slovenci ponosni na svojo pivovarsko in pivopivsko tradicijo, se ne moremo primerjati s tradicionalnimi pivopivskimi narodi, kot so Čehi, Nemci ali recimo Angleži; da o Ircih sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da se je domislil fontane s pivom pivsko inferioren narod?
Obstaja možnost, da se zdi v deželah, kjer je pivo religija in del kulture, ideja o fontani nenavadna. Mogoče do piva žaljiva, da ne rečemo bogokletna. Razen tega pa … Kakorkoli smo že naklonjeni uspehu žalske fontane – ne gre za pravo fontano! Ne gre za v neskončnost prelivajočo se pijačo, prosto dostopno obiskovalcem, ki v bazen sladkosti svobodno segajo z vrčki. Žalska fontana piva je pravzaprav visoko avtomatiziran šankomat. V rostfrajastih pipah sredi Žalca le močno romantična duša vidi elemente fontane …
Resnična pivska fontana bi bila recimo Fontana di Trevi, kjer bi baročnim bogovom pod nogami tekla reka piva, ali pa mogoče Manneken Pis, pod katerega lulčka bi bruseljski turisti nastavljali pollitrske vrčke.
Povedano še drugače; v Žalcu osem pipic fontane brezdušno natoči osem vrčkov, na Oktoberfestu pa eno samo oprsje dostavi osem superc. Pa Bavarke niso franšiza.
Nočemo dlakocepiti, a na teoretski ravni se fontana piva v Žalcu v ničemer ne razlikuje od avtomata, ki vam v hodniku vaše službe skuha kavo. In bilo bi zgodovinsko krivično, ako bi ob nekaterih odličnih idejah in izvedbah, ki smo jih brezsramno zapravili, postala prva slovenska globalna franšiza naprava, ki znotraj betonskega ovala sumljive arhitektonske vrednosti sama od sebe nataka pivo.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Neveljaven email naslov