Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite. O pivu. Pijači naše in vaše mladosti
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Kakovost verzov je morebiti sporna, kar mimogrede ne pomeni, da avtor ne bo pristal na sodobnem slovenskem Parnasu – a njihov namen je čist in iskren.
Pivo torej. Pijača naše in vaše mladosti. V Žalcu so odprli novo poglavje v večtisočletni zgodovini tega priljubljenega zvarka. Domislili so se, da bo pivo teklo iz fontane. S tem so se morebiti še najbolj približali biblijski prigodi o cedečima se medu in mleku v obljubljeni deželi. Kajti ni veliko primerov na tem žalostnem planetu, kjer bi živilo teklo po javni infrastrukturi.
Zgodba je znana. Pred letom ali dvema so v Žalcu, zibelki našega hmeljarstva, ki je predpogoj za pivovarstvo, prišli na idejo o nenavadni fontani. Po slovensko bi lepše zapisali “vodnjak,” ali celo “vodomet“, pa ne moremo oziroma ne smemo; kajti žalska fontana z vodo nima nobene zveze. Iz nje teče pivo in objekt posmeha, ki je bil sprejet podobno kot umetniške instalacije premoderne umetnosti, je danes ena večjih turističnih atrakcij v Savinjski dolini. Povedano drugače: bližnja jama Pekel, ali bližja rimska nekropola, ali znamenite okoliške vasi, ki so Šešče, Matke in Griže, nimajo ob konkurenci fontane niti za burek. Tako zelo je fontana priljubljena in izkušnja, ko v Kogojevih kozarcih srkaš bolj ali manj posrečeno zvarjen nektar, je resnično enkratna.
Ampak pozor! Uspeh fontane je občinske velmože zaujčkal v sen o globalnem uspehu in prebudil v Spodnji Savinjski sicer znano podjetnost. Prišli so na genialno idejo, da bi fontano plasirali v svet kot franšizo.
Zgodovina franšiz na Slovenskem sicer ni povsem raziskana, a od tistih dob, ko so Butalci kot franšizo uspešno plasirali pamet, smo na naših tleh spoznali franšizo ali dve.
Preden nadaljujemo z franšiznim čudom iz Spodnje Savinske doline, nekaj o franšizni teoriji in praksi.
Franšize temeljijo na preprostem dejstvu, da se nekdo spomni nečesa, preden se tega spomni kdo drug. In svojo idejo in njeno izvedbo ustrezno zaščiti. In seveda, si mora tako zaščitene domislice zaželeti ogromno ljudi. Recimo da polovica planeta želi obedovati sumljiv zrezek med dvema kosoma štručke z oparjeno solato brez vilic in noža, po možnosti stoje. Polovica planeta je nad idejo blazno navdušena in ker polovica planeta ne more v Kalifornijo do originalnega McDonaldsa, so uvedli franšize. In potem še franšize franšiz.
Tako nameravajo tudi Žalčani. Vsemu svetu želijo prodati in posledično zaščititi idejo o fontani, iz katere teče pivo. In z idejo tudi pivsko-fontanski »know-how« … Dvanajst odstotkov od zneska vsakega franšiznega vrčka, ki ga bo izpljunila franšizna fontana, bo šlo njim! Navdušeni ploskamo in sploh ne dvomimo o tem velikem dosežku, ko bodo fontane po vzoru žalske rastle kot hmelj po dežju.
A črv nejevere je zlodjeva reč in zastaviti si moramo usodno vprašanje: “Čemu se fontane piva ni spomnil že kdo prej?” Kakorkoli smo že Slovenci ponosni na svojo pivovarsko in pivopivsko tradicijo, se ne moremo primerjati s tradicionalnimi pivopivskimi narodi, kot so Čehi, Nemci ali recimo Angleži; da o Ircih sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da se je domislil fontane s pivom pivsko inferioren narod?
Obstaja možnost, da se zdi v deželah, kjer je pivo religija in del kulture, ideja o fontani nenavadna. Mogoče do piva žaljiva, da ne rečemo bogokletna. Razen tega pa … Kakorkoli smo že naklonjeni uspehu žalske fontane – ne gre za pravo fontano! Ne gre za v neskončnost prelivajočo se pijačo, prosto dostopno obiskovalcem, ki v bazen sladkosti svobodno segajo z vrčki. Žalska fontana piva je pravzaprav visoko avtomatiziran šankomat. V rostfrajastih pipah sredi Žalca le močno romantična duša vidi elemente fontane …
Resnična pivska fontana bi bila recimo Fontana di Trevi, kjer bi baročnim bogovom pod nogami tekla reka piva, ali pa mogoče Manneken Pis, pod katerega lulčka bi bruseljski turisti nastavljali pollitrske vrčke.
Povedano še drugače; v Žalcu osem pipic fontane brezdušno natoči osem vrčkov, na Oktoberfestu pa eno samo oprsje dostavi osem superc. Pa Bavarke niso franšiza.
Nočemo dlakocepiti, a na teoretski ravni se fontana piva v Žalcu v ničemer ne razlikuje od avtomata, ki vam v hodniku vaše službe skuha kavo. In bilo bi zgodovinsko krivično, ako bi ob nekaterih odličnih idejah in izvedbah, ki smo jih brezsramno zapravili, postala prva slovenska globalna franšiza naprava, ki znotraj betonskega ovala sumljive arhitektonske vrednosti sama od sebe nataka pivo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite. O pivu. Pijači naše in vaše mladosti
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo:
Muslimani imajo Meko,
Kristjani imajo Jeruzalem.
Pivci vina imajo Medano,
A pivci piva imamo žalsko fontano.
Kakovost verzov je morebiti sporna, kar mimogrede ne pomeni, da avtor ne bo pristal na sodobnem slovenskem Parnasu – a njihov namen je čist in iskren.
Pivo torej. Pijača naše in vaše mladosti. V Žalcu so odprli novo poglavje v večtisočletni zgodovini tega priljubljenega zvarka. Domislili so se, da bo pivo teklo iz fontane. S tem so se morebiti še najbolj približali biblijski prigodi o cedečima se medu in mleku v obljubljeni deželi. Kajti ni veliko primerov na tem žalostnem planetu, kjer bi živilo teklo po javni infrastrukturi.
Zgodba je znana. Pred letom ali dvema so v Žalcu, zibelki našega hmeljarstva, ki je predpogoj za pivovarstvo, prišli na idejo o nenavadni fontani. Po slovensko bi lepše zapisali “vodnjak,” ali celo “vodomet“, pa ne moremo oziroma ne smemo; kajti žalska fontana z vodo nima nobene zveze. Iz nje teče pivo in objekt posmeha, ki je bil sprejet podobno kot umetniške instalacije premoderne umetnosti, je danes ena večjih turističnih atrakcij v Savinjski dolini. Povedano drugače: bližnja jama Pekel, ali bližja rimska nekropola, ali znamenite okoliške vasi, ki so Šešče, Matke in Griže, nimajo ob konkurenci fontane niti za burek. Tako zelo je fontana priljubljena in izkušnja, ko v Kogojevih kozarcih srkaš bolj ali manj posrečeno zvarjen nektar, je resnično enkratna.
Ampak pozor! Uspeh fontane je občinske velmože zaujčkal v sen o globalnem uspehu in prebudil v Spodnji Savinjski sicer znano podjetnost. Prišli so na genialno idejo, da bi fontano plasirali v svet kot franšizo.
Zgodovina franšiz na Slovenskem sicer ni povsem raziskana, a od tistih dob, ko so Butalci kot franšizo uspešno plasirali pamet, smo na naših tleh spoznali franšizo ali dve.
Preden nadaljujemo z franšiznim čudom iz Spodnje Savinske doline, nekaj o franšizni teoriji in praksi.
Franšize temeljijo na preprostem dejstvu, da se nekdo spomni nečesa, preden se tega spomni kdo drug. In svojo idejo in njeno izvedbo ustrezno zaščiti. In seveda, si mora tako zaščitene domislice zaželeti ogromno ljudi. Recimo da polovica planeta želi obedovati sumljiv zrezek med dvema kosoma štručke z oparjeno solato brez vilic in noža, po možnosti stoje. Polovica planeta je nad idejo blazno navdušena in ker polovica planeta ne more v Kalifornijo do originalnega McDonaldsa, so uvedli franšize. In potem še franšize franšiz.
Tako nameravajo tudi Žalčani. Vsemu svetu želijo prodati in posledično zaščititi idejo o fontani, iz katere teče pivo. In z idejo tudi pivsko-fontanski »know-how« … Dvanajst odstotkov od zneska vsakega franšiznega vrčka, ki ga bo izpljunila franšizna fontana, bo šlo njim! Navdušeni ploskamo in sploh ne dvomimo o tem velikem dosežku, ko bodo fontane po vzoru žalske rastle kot hmelj po dežju.
A črv nejevere je zlodjeva reč in zastaviti si moramo usodno vprašanje: “Čemu se fontane piva ni spomnil že kdo prej?” Kakorkoli smo že Slovenci ponosni na svojo pivovarsko in pivopivsko tradicijo, se ne moremo primerjati s tradicionalnimi pivopivskimi narodi, kot so Čehi, Nemci ali recimo Angleži; da o Ircih sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da se je domislil fontane s pivom pivsko inferioren narod?
Obstaja možnost, da se zdi v deželah, kjer je pivo religija in del kulture, ideja o fontani nenavadna. Mogoče do piva žaljiva, da ne rečemo bogokletna. Razen tega pa … Kakorkoli smo že naklonjeni uspehu žalske fontane – ne gre za pravo fontano! Ne gre za v neskončnost prelivajočo se pijačo, prosto dostopno obiskovalcem, ki v bazen sladkosti svobodno segajo z vrčki. Žalska fontana piva je pravzaprav visoko avtomatiziran šankomat. V rostfrajastih pipah sredi Žalca le močno romantična duša vidi elemente fontane …
Resnična pivska fontana bi bila recimo Fontana di Trevi, kjer bi baročnim bogovom pod nogami tekla reka piva, ali pa mogoče Manneken Pis, pod katerega lulčka bi bruseljski turisti nastavljali pollitrske vrčke.
Povedano še drugače; v Žalcu osem pipic fontane brezdušno natoči osem vrčkov, na Oktoberfestu pa eno samo oprsje dostavi osem superc. Pa Bavarke niso franšiza.
Nočemo dlakocepiti, a na teoretski ravni se fontana piva v Žalcu v ničemer ne razlikuje od avtomata, ki vam v hodniku vaše službe skuha kavo. In bilo bi zgodovinsko krivično, ako bi ob nekaterih odličnih idejah in izvedbah, ki smo jih brezsramno zapravili, postala prva slovenska globalna franšiza naprava, ki znotraj betonskega ovala sumljive arhitektonske vrednosti sama od sebe nataka pivo.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov