Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov