Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov