Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.

Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!

Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.

Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.

V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!

Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.

Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.

Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.

In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?

“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …

Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:

… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.