Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov