Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov