Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Neveljaven email naslov