Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Proti koncu leta plujemo z zadnjo božično-novoletno temo, vredno globlje obdelave.
Nekaj dni nazaj so v Mariboru priredili koncert, na katerega ni prišel nihče. Ni šlo za srečanje garažnih bendov, temveč za koncert priznanih glasbenikov na prireditvi, ki jo je organiziral strateško pomemben turistični kolektiv v Mariboru. Ali zapisano brez skrivnosti: Dan D naj bi igral za smučarske navdušence, kar so organizirali pohorski žičničarji. In ker nihče ni prišel, koncert ni imel smisla, zato so ga odpovedali.
Dogodek je v naši spektakelsko naravnani družbi nadvse nenavaden, torej si zasluži posebno analizo.
Med vzroki za popolno odsotnost vsakega občinstva so organizatorji navedli dejstvo, da se je tisti večer v mestu že tako ali tako veliko dogajalo. Hoteli so povedati, da je bilo v mestu tisti večer veliko drugih dogodkov in je za njihov koncert enostavno zmanjkalo ljudi.
V tem trenutku se moramo posvetiti teoriji javnih prireditev in dogodkov – redko preučevani, a še kako uporabni znanosti …
Teorija dogodkov pravi, da je za neobisk kakšnega dogodka vedno krivo dvoje:
Ker bi za drugo največje slovensko mesto težko zatrdili, da v njem živi premalo ljudi, smo prisiljeni kritično pregledati drugo premiso; da je v deželi enostavno preveč dogodkov.
Ker pa ni naš namen potopiti se v zapletene odnose med Mariborom in njegovimi prebivalci, se posvetimo dogodku kot vodilnemu fenomenu predbožičnega časa.
V mesecu decembru smo ljudje ujetniki dogodkov! Dogaja se toliko, da se zdi razumnemu nemogoče vso to dogodkovno zmes uliti v kalup tridesetih dni od začetka do konca decembra. Na neki točki se opazovalcu resnično zazdi, da je dogodkov več kot ljudi; oziroma da so dogodki prazni ali neobiskani predvsem zato, ker so tisti, ki naj bi jih obiskovali, hkrati organizatorji kakšnih drugih dogodkov.
Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se ogromno dogodkov dogaja izven znamenitega decembrskega potrošništva. Se pravi, da je ogromno decembrskih dogodkov nekomercialnih, kar daje vsej dogodkovski histeriji še dodatno raziskovalno draž.
Začne se že pri otrocih. Povprečen otrok je decembra z dogodki zaseden za en povprečen šiht. Razvažanje otrok po decembrskih dogodkih je resen poklic, ki od otroka, staršev, še največkrat pa starih staršev zahteva polno zbranost in predanost. Večina otroških dogodkov v decembru je povezanih s slovensko posebnostjo, ki še vedno vztraja pri pravljičnem troedinstvu … Torej, vsak od decembrskih mož zna organizirati vsaj tri dogodke; doma, v službi, v nakupovalnem središču, v centru mesta, znotraj šole! Tako je devet decembrskih dni v otroškem urniku zapolnjenih že z Dedkom Mrazom, Božičkom in Miklavžem. Pa se dogodki sploh še začeli niso. Potem so tu nastopi v glasbenih šolah, na plesnih delavnicah, pa bazarji, sejmi, delavnice, šolske ekskurzije, obisk lutkovnega gledališča in mimogrede bo otrok imel mesec zapolnjen z dogodki. Posledično se bo pod smrekico nekega dne znašel rokovnik. Takrat bo odrasel.
In prav darila, ki so bila nekoč glavni balzam za slabo vest prezaposlenih staršev, so izgubila bitko proti dogodkom. V trenutku, ko darila niso bila več dovolj, so v otroški december vstopili dogodki, ki mala otroška srca v decembru napolnijo z lučjo. Starši si z obiskovanjem otroških dogodkov mirijo vest, akoravno bi bilo ždenje doma z naraščajem za vez otrok-starši najverjetneje koristnejše.
Starejši nismo daleč stran. Le da smo iz svojega koledarja dogodkov modro izpustili vse izobraževalne vsebine. Pustili smo si samo zabave in če je človek nekoliko nezmeren, se decembra z lahkoto zabava vsak dan. Ne da bi bilo s tem kaj narobe – ravno nasprotno; nekoliko je le nekonsistentno, ker se zabavamo z izgovorom, da s tem častimo praznični čas miru in spokoja. Ko smo potem tistih nekaj božičnih ur pri miru in v krogu družine, to ni zaradi tradicije, temveč zaradi mačka. V tuji literaturi temu rečejo “Party out”.
Dilema, ali je preveč dogodkov ali premalo ljudi, je tako razrešena. Dogodkov v decembru je za dva milijona Slovencev preveč. Ker smo padli v dogodkovno evforijo, bomo dogodke težko omejili – edina rešitev je pridelati več Slovencev. Za kar bi pa nujno potrebovali manj dogodkov.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Proti koncu leta plujemo z zadnjo božično-novoletno temo, vredno globlje obdelave.
Nekaj dni nazaj so v Mariboru priredili koncert, na katerega ni prišel nihče. Ni šlo za srečanje garažnih bendov, temveč za koncert priznanih glasbenikov na prireditvi, ki jo je organiziral strateško pomemben turistični kolektiv v Mariboru. Ali zapisano brez skrivnosti: Dan D naj bi igral za smučarske navdušence, kar so organizirali pohorski žičničarji. In ker nihče ni prišel, koncert ni imel smisla, zato so ga odpovedali.
Dogodek je v naši spektakelsko naravnani družbi nadvse nenavaden, torej si zasluži posebno analizo.
Med vzroki za popolno odsotnost vsakega občinstva so organizatorji navedli dejstvo, da se je tisti večer v mestu že tako ali tako veliko dogajalo. Hoteli so povedati, da je bilo v mestu tisti večer veliko drugih dogodkov in je za njihov koncert enostavno zmanjkalo ljudi.
V tem trenutku se moramo posvetiti teoriji javnih prireditev in dogodkov – redko preučevani, a še kako uporabni znanosti …
Teorija dogodkov pravi, da je za neobisk kakšnega dogodka vedno krivo dvoje:
Ker bi za drugo največje slovensko mesto težko zatrdili, da v njem živi premalo ljudi, smo prisiljeni kritično pregledati drugo premiso; da je v deželi enostavno preveč dogodkov.
Ker pa ni naš namen potopiti se v zapletene odnose med Mariborom in njegovimi prebivalci, se posvetimo dogodku kot vodilnemu fenomenu predbožičnega časa.
V mesecu decembru smo ljudje ujetniki dogodkov! Dogaja se toliko, da se zdi razumnemu nemogoče vso to dogodkovno zmes uliti v kalup tridesetih dni od začetka do konca decembra. Na neki točki se opazovalcu resnično zazdi, da je dogodkov več kot ljudi; oziroma da so dogodki prazni ali neobiskani predvsem zato, ker so tisti, ki naj bi jih obiskovali, hkrati organizatorji kakšnih drugih dogodkov.
Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se ogromno dogodkov dogaja izven znamenitega decembrskega potrošništva. Se pravi, da je ogromno decembrskih dogodkov nekomercialnih, kar daje vsej dogodkovski histeriji še dodatno raziskovalno draž.
Začne se že pri otrocih. Povprečen otrok je decembra z dogodki zaseden za en povprečen šiht. Razvažanje otrok po decembrskih dogodkih je resen poklic, ki od otroka, staršev, še največkrat pa starih staršev zahteva polno zbranost in predanost. Večina otroških dogodkov v decembru je povezanih s slovensko posebnostjo, ki še vedno vztraja pri pravljičnem troedinstvu … Torej, vsak od decembrskih mož zna organizirati vsaj tri dogodke; doma, v službi, v nakupovalnem središču, v centru mesta, znotraj šole! Tako je devet decembrskih dni v otroškem urniku zapolnjenih že z Dedkom Mrazom, Božičkom in Miklavžem. Pa se dogodki sploh še začeli niso. Potem so tu nastopi v glasbenih šolah, na plesnih delavnicah, pa bazarji, sejmi, delavnice, šolske ekskurzije, obisk lutkovnega gledališča in mimogrede bo otrok imel mesec zapolnjen z dogodki. Posledično se bo pod smrekico nekega dne znašel rokovnik. Takrat bo odrasel.
In prav darila, ki so bila nekoč glavni balzam za slabo vest prezaposlenih staršev, so izgubila bitko proti dogodkom. V trenutku, ko darila niso bila več dovolj, so v otroški december vstopili dogodki, ki mala otroška srca v decembru napolnijo z lučjo. Starši si z obiskovanjem otroških dogodkov mirijo vest, akoravno bi bilo ždenje doma z naraščajem za vez otrok-starši najverjetneje koristnejše.
Starejši nismo daleč stran. Le da smo iz svojega koledarja dogodkov modro izpustili vse izobraževalne vsebine. Pustili smo si samo zabave in če je človek nekoliko nezmeren, se decembra z lahkoto zabava vsak dan. Ne da bi bilo s tem kaj narobe – ravno nasprotno; nekoliko je le nekonsistentno, ker se zabavamo z izgovorom, da s tem častimo praznični čas miru in spokoja. Ko smo potem tistih nekaj božičnih ur pri miru in v krogu družine, to ni zaradi tradicije, temveč zaradi mačka. V tuji literaturi temu rečejo “Party out”.
Dilema, ali je preveč dogodkov ali premalo ljudi, je tako razrešena. Dogodkov v decembru je za dva milijona Slovencev preveč. Ker smo padli v dogodkovno evforijo, bomo dogodke težko omejili – edina rešitev je pridelati več Slovencev. Za kar bi pa nujno potrebovali manj dogodkov.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov