Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Proti koncu leta plujemo z zadnjo božično-novoletno temo, vredno globlje obdelave.
Nekaj dni nazaj so v Mariboru priredili koncert, na katerega ni prišel nihče. Ni šlo za srečanje garažnih bendov, temveč za koncert priznanih glasbenikov na prireditvi, ki jo je organiziral strateško pomemben turistični kolektiv v Mariboru. Ali zapisano brez skrivnosti: Dan D naj bi igral za smučarske navdušence, kar so organizirali pohorski žičničarji. In ker nihče ni prišel, koncert ni imel smisla, zato so ga odpovedali.
Dogodek je v naši spektakelsko naravnani družbi nadvse nenavaden, torej si zasluži posebno analizo.
Med vzroki za popolno odsotnost vsakega občinstva so organizatorji navedli dejstvo, da se je tisti večer v mestu že tako ali tako veliko dogajalo. Hoteli so povedati, da je bilo v mestu tisti večer veliko drugih dogodkov in je za njihov koncert enostavno zmanjkalo ljudi.
V tem trenutku se moramo posvetiti teoriji javnih prireditev in dogodkov – redko preučevani, a še kako uporabni znanosti …
Teorija dogodkov pravi, da je za neobisk kakšnega dogodka vedno krivo dvoje:
Ker bi za drugo največje slovensko mesto težko zatrdili, da v njem živi premalo ljudi, smo prisiljeni kritično pregledati drugo premiso; da je v deželi enostavno preveč dogodkov.
Ker pa ni naš namen potopiti se v zapletene odnose med Mariborom in njegovimi prebivalci, se posvetimo dogodku kot vodilnemu fenomenu predbožičnega časa.
V mesecu decembru smo ljudje ujetniki dogodkov! Dogaja se toliko, da se zdi razumnemu nemogoče vso to dogodkovno zmes uliti v kalup tridesetih dni od začetka do konca decembra. Na neki točki se opazovalcu resnično zazdi, da je dogodkov več kot ljudi; oziroma da so dogodki prazni ali neobiskani predvsem zato, ker so tisti, ki naj bi jih obiskovali, hkrati organizatorji kakšnih drugih dogodkov.
Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se ogromno dogodkov dogaja izven znamenitega decembrskega potrošništva. Se pravi, da je ogromno decembrskih dogodkov nekomercialnih, kar daje vsej dogodkovski histeriji še dodatno raziskovalno draž.
Začne se že pri otrocih. Povprečen otrok je decembra z dogodki zaseden za en povprečen šiht. Razvažanje otrok po decembrskih dogodkih je resen poklic, ki od otroka, staršev, še največkrat pa starih staršev zahteva polno zbranost in predanost. Večina otroških dogodkov v decembru je povezanih s slovensko posebnostjo, ki še vedno vztraja pri pravljičnem troedinstvu … Torej, vsak od decembrskih mož zna organizirati vsaj tri dogodke; doma, v službi, v nakupovalnem središču, v centru mesta, znotraj šole! Tako je devet decembrskih dni v otroškem urniku zapolnjenih že z Dedkom Mrazom, Božičkom in Miklavžem. Pa se dogodki sploh še začeli niso. Potem so tu nastopi v glasbenih šolah, na plesnih delavnicah, pa bazarji, sejmi, delavnice, šolske ekskurzije, obisk lutkovnega gledališča in mimogrede bo otrok imel mesec zapolnjen z dogodki. Posledično se bo pod smrekico nekega dne znašel rokovnik. Takrat bo odrasel.
In prav darila, ki so bila nekoč glavni balzam za slabo vest prezaposlenih staršev, so izgubila bitko proti dogodkom. V trenutku, ko darila niso bila več dovolj, so v otroški december vstopili dogodki, ki mala otroška srca v decembru napolnijo z lučjo. Starši si z obiskovanjem otroških dogodkov mirijo vest, akoravno bi bilo ždenje doma z naraščajem za vez otrok-starši najverjetneje koristnejše.
Starejši nismo daleč stran. Le da smo iz svojega koledarja dogodkov modro izpustili vse izobraževalne vsebine. Pustili smo si samo zabave in če je človek nekoliko nezmeren, se decembra z lahkoto zabava vsak dan. Ne da bi bilo s tem kaj narobe – ravno nasprotno; nekoliko je le nekonsistentno, ker se zabavamo z izgovorom, da s tem častimo praznični čas miru in spokoja. Ko smo potem tistih nekaj božičnih ur pri miru in v krogu družine, to ni zaradi tradicije, temveč zaradi mačka. V tuji literaturi temu rečejo “Party out”.
Dilema, ali je preveč dogodkov ali premalo ljudi, je tako razrešena. Dogodkov v decembru je za dva milijona Slovencev preveč. Ker smo padli v dogodkovno evforijo, bomo dogodke težko omejili – edina rešitev je pridelati več Slovencev. Za kar bi pa nujno potrebovali manj dogodkov.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Proti koncu leta plujemo z zadnjo božično-novoletno temo, vredno globlje obdelave.
Nekaj dni nazaj so v Mariboru priredili koncert, na katerega ni prišel nihče. Ni šlo za srečanje garažnih bendov, temveč za koncert priznanih glasbenikov na prireditvi, ki jo je organiziral strateško pomemben turistični kolektiv v Mariboru. Ali zapisano brez skrivnosti: Dan D naj bi igral za smučarske navdušence, kar so organizirali pohorski žičničarji. In ker nihče ni prišel, koncert ni imel smisla, zato so ga odpovedali.
Dogodek je v naši spektakelsko naravnani družbi nadvse nenavaden, torej si zasluži posebno analizo.
Med vzroki za popolno odsotnost vsakega občinstva so organizatorji navedli dejstvo, da se je tisti večer v mestu že tako ali tako veliko dogajalo. Hoteli so povedati, da je bilo v mestu tisti večer veliko drugih dogodkov in je za njihov koncert enostavno zmanjkalo ljudi.
V tem trenutku se moramo posvetiti teoriji javnih prireditev in dogodkov – redko preučevani, a še kako uporabni znanosti …
Teorija dogodkov pravi, da je za neobisk kakšnega dogodka vedno krivo dvoje:
Ker bi za drugo največje slovensko mesto težko zatrdili, da v njem živi premalo ljudi, smo prisiljeni kritično pregledati drugo premiso; da je v deželi enostavno preveč dogodkov.
Ker pa ni naš namen potopiti se v zapletene odnose med Mariborom in njegovimi prebivalci, se posvetimo dogodku kot vodilnemu fenomenu predbožičnega časa.
V mesecu decembru smo ljudje ujetniki dogodkov! Dogaja se toliko, da se zdi razumnemu nemogoče vso to dogodkovno zmes uliti v kalup tridesetih dni od začetka do konca decembra. Na neki točki se opazovalcu resnično zazdi, da je dogodkov več kot ljudi; oziroma da so dogodki prazni ali neobiskani predvsem zato, ker so tisti, ki naj bi jih obiskovali, hkrati organizatorji kakšnih drugih dogodkov.
Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se ogromno dogodkov dogaja izven znamenitega decembrskega potrošništva. Se pravi, da je ogromno decembrskih dogodkov nekomercialnih, kar daje vsej dogodkovski histeriji še dodatno raziskovalno draž.
Začne se že pri otrocih. Povprečen otrok je decembra z dogodki zaseden za en povprečen šiht. Razvažanje otrok po decembrskih dogodkih je resen poklic, ki od otroka, staršev, še največkrat pa starih staršev zahteva polno zbranost in predanost. Večina otroških dogodkov v decembru je povezanih s slovensko posebnostjo, ki še vedno vztraja pri pravljičnem troedinstvu … Torej, vsak od decembrskih mož zna organizirati vsaj tri dogodke; doma, v službi, v nakupovalnem središču, v centru mesta, znotraj šole! Tako je devet decembrskih dni v otroškem urniku zapolnjenih že z Dedkom Mrazom, Božičkom in Miklavžem. Pa se dogodki sploh še začeli niso. Potem so tu nastopi v glasbenih šolah, na plesnih delavnicah, pa bazarji, sejmi, delavnice, šolske ekskurzije, obisk lutkovnega gledališča in mimogrede bo otrok imel mesec zapolnjen z dogodki. Posledično se bo pod smrekico nekega dne znašel rokovnik. Takrat bo odrasel.
In prav darila, ki so bila nekoč glavni balzam za slabo vest prezaposlenih staršev, so izgubila bitko proti dogodkom. V trenutku, ko darila niso bila več dovolj, so v otroški december vstopili dogodki, ki mala otroška srca v decembru napolnijo z lučjo. Starši si z obiskovanjem otroških dogodkov mirijo vest, akoravno bi bilo ždenje doma z naraščajem za vez otrok-starši najverjetneje koristnejše.
Starejši nismo daleč stran. Le da smo iz svojega koledarja dogodkov modro izpustili vse izobraževalne vsebine. Pustili smo si samo zabave in če je človek nekoliko nezmeren, se decembra z lahkoto zabava vsak dan. Ne da bi bilo s tem kaj narobe – ravno nasprotno; nekoliko je le nekonsistentno, ker se zabavamo z izgovorom, da s tem častimo praznični čas miru in spokoja. Ko smo potem tistih nekaj božičnih ur pri miru in v krogu družine, to ni zaradi tradicije, temveč zaradi mačka. V tuji literaturi temu rečejo “Party out”.
Dilema, ali je preveč dogodkov ali premalo ljudi, je tako razrešena. Dogodkov v decembru je za dva milijona Slovencev preveč. Ker smo padli v dogodkovno evforijo, bomo dogodke težko omejili – edina rešitev je pridelati več Slovencev. Za kar bi pa nujno potrebovali manj dogodkov.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov