Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Proti koncu leta plujemo z zadnjo božično-novoletno temo, vredno globlje obdelave.
Nekaj dni nazaj so v Mariboru priredili koncert, na katerega ni prišel nihče. Ni šlo za srečanje garažnih bendov, temveč za koncert priznanih glasbenikov na prireditvi, ki jo je organiziral strateško pomemben turistični kolektiv v Mariboru. Ali zapisano brez skrivnosti: Dan D naj bi igral za smučarske navdušence, kar so organizirali pohorski žičničarji. In ker nihče ni prišel, koncert ni imel smisla, zato so ga odpovedali.
Dogodek je v naši spektakelsko naravnani družbi nadvse nenavaden, torej si zasluži posebno analizo.
Med vzroki za popolno odsotnost vsakega občinstva so organizatorji navedli dejstvo, da se je tisti večer v mestu že tako ali tako veliko dogajalo. Hoteli so povedati, da je bilo v mestu tisti večer veliko drugih dogodkov in je za njihov koncert enostavno zmanjkalo ljudi.
V tem trenutku se moramo posvetiti teoriji javnih prireditev in dogodkov – redko preučevani, a še kako uporabni znanosti …
Teorija dogodkov pravi, da je za neobisk kakšnega dogodka vedno krivo dvoje:
Ker bi za drugo največje slovensko mesto težko zatrdili, da v njem živi premalo ljudi, smo prisiljeni kritično pregledati drugo premiso; da je v deželi enostavno preveč dogodkov.
Ker pa ni naš namen potopiti se v zapletene odnose med Mariborom in njegovimi prebivalci, se posvetimo dogodku kot vodilnemu fenomenu predbožičnega časa.
V mesecu decembru smo ljudje ujetniki dogodkov! Dogaja se toliko, da se zdi razumnemu nemogoče vso to dogodkovno zmes uliti v kalup tridesetih dni od začetka do konca decembra. Na neki točki se opazovalcu resnično zazdi, da je dogodkov več kot ljudi; oziroma da so dogodki prazni ali neobiskani predvsem zato, ker so tisti, ki naj bi jih obiskovali, hkrati organizatorji kakšnih drugih dogodkov.
Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se ogromno dogodkov dogaja izven znamenitega decembrskega potrošništva. Se pravi, da je ogromno decembrskih dogodkov nekomercialnih, kar daje vsej dogodkovski histeriji še dodatno raziskovalno draž.
Začne se že pri otrocih. Povprečen otrok je decembra z dogodki zaseden za en povprečen šiht. Razvažanje otrok po decembrskih dogodkih je resen poklic, ki od otroka, staršev, še največkrat pa starih staršev zahteva polno zbranost in predanost. Večina otroških dogodkov v decembru je povezanih s slovensko posebnostjo, ki še vedno vztraja pri pravljičnem troedinstvu … Torej, vsak od decembrskih mož zna organizirati vsaj tri dogodke; doma, v službi, v nakupovalnem središču, v centru mesta, znotraj šole! Tako je devet decembrskih dni v otroškem urniku zapolnjenih že z Dedkom Mrazom, Božičkom in Miklavžem. Pa se dogodki sploh še začeli niso. Potem so tu nastopi v glasbenih šolah, na plesnih delavnicah, pa bazarji, sejmi, delavnice, šolske ekskurzije, obisk lutkovnega gledališča in mimogrede bo otrok imel mesec zapolnjen z dogodki. Posledično se bo pod smrekico nekega dne znašel rokovnik. Takrat bo odrasel.
In prav darila, ki so bila nekoč glavni balzam za slabo vest prezaposlenih staršev, so izgubila bitko proti dogodkom. V trenutku, ko darila niso bila več dovolj, so v otroški december vstopili dogodki, ki mala otroška srca v decembru napolnijo z lučjo. Starši si z obiskovanjem otroških dogodkov mirijo vest, akoravno bi bilo ždenje doma z naraščajem za vez otrok-starši najverjetneje koristnejše.
Starejši nismo daleč stran. Le da smo iz svojega koledarja dogodkov modro izpustili vse izobraževalne vsebine. Pustili smo si samo zabave in če je človek nekoliko nezmeren, se decembra z lahkoto zabava vsak dan. Ne da bi bilo s tem kaj narobe – ravno nasprotno; nekoliko je le nekonsistentno, ker se zabavamo z izgovorom, da s tem častimo praznični čas miru in spokoja. Ko smo potem tistih nekaj božičnih ur pri miru in v krogu družine, to ni zaradi tradicije, temveč zaradi mačka. V tuji literaturi temu rečejo “Party out”.
Dilema, ali je preveč dogodkov ali premalo ljudi, je tako razrešena. Dogodkov v decembru je za dva milijona Slovencev preveč. Ker smo padli v dogodkovno evforijo, bomo dogodke težko omejili – edina rešitev je pridelati več Slovencev. Za kar bi pa nujno potrebovali manj dogodkov.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Proti koncu leta plujemo z zadnjo božično-novoletno temo, vredno globlje obdelave.
Nekaj dni nazaj so v Mariboru priredili koncert, na katerega ni prišel nihče. Ni šlo za srečanje garažnih bendov, temveč za koncert priznanih glasbenikov na prireditvi, ki jo je organiziral strateško pomemben turistični kolektiv v Mariboru. Ali zapisano brez skrivnosti: Dan D naj bi igral za smučarske navdušence, kar so organizirali pohorski žičničarji. In ker nihče ni prišel, koncert ni imel smisla, zato so ga odpovedali.
Dogodek je v naši spektakelsko naravnani družbi nadvse nenavaden, torej si zasluži posebno analizo.
Med vzroki za popolno odsotnost vsakega občinstva so organizatorji navedli dejstvo, da se je tisti večer v mestu že tako ali tako veliko dogajalo. Hoteli so povedati, da je bilo v mestu tisti večer veliko drugih dogodkov in je za njihov koncert enostavno zmanjkalo ljudi.
V tem trenutku se moramo posvetiti teoriji javnih prireditev in dogodkov – redko preučevani, a še kako uporabni znanosti …
Teorija dogodkov pravi, da je za neobisk kakšnega dogodka vedno krivo dvoje:
Ker bi za drugo največje slovensko mesto težko zatrdili, da v njem živi premalo ljudi, smo prisiljeni kritično pregledati drugo premiso; da je v deželi enostavno preveč dogodkov.
Ker pa ni naš namen potopiti se v zapletene odnose med Mariborom in njegovimi prebivalci, se posvetimo dogodku kot vodilnemu fenomenu predbožičnega časa.
V mesecu decembru smo ljudje ujetniki dogodkov! Dogaja se toliko, da se zdi razumnemu nemogoče vso to dogodkovno zmes uliti v kalup tridesetih dni od začetka do konca decembra. Na neki točki se opazovalcu resnično zazdi, da je dogodkov več kot ljudi; oziroma da so dogodki prazni ali neobiskani predvsem zato, ker so tisti, ki naj bi jih obiskovali, hkrati organizatorji kakšnih drugih dogodkov.
Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se ogromno dogodkov dogaja izven znamenitega decembrskega potrošništva. Se pravi, da je ogromno decembrskih dogodkov nekomercialnih, kar daje vsej dogodkovski histeriji še dodatno raziskovalno draž.
Začne se že pri otrocih. Povprečen otrok je decembra z dogodki zaseden za en povprečen šiht. Razvažanje otrok po decembrskih dogodkih je resen poklic, ki od otroka, staršev, še največkrat pa starih staršev zahteva polno zbranost in predanost. Večina otroških dogodkov v decembru je povezanih s slovensko posebnostjo, ki še vedno vztraja pri pravljičnem troedinstvu … Torej, vsak od decembrskih mož zna organizirati vsaj tri dogodke; doma, v službi, v nakupovalnem središču, v centru mesta, znotraj šole! Tako je devet decembrskih dni v otroškem urniku zapolnjenih že z Dedkom Mrazom, Božičkom in Miklavžem. Pa se dogodki sploh še začeli niso. Potem so tu nastopi v glasbenih šolah, na plesnih delavnicah, pa bazarji, sejmi, delavnice, šolske ekskurzije, obisk lutkovnega gledališča in mimogrede bo otrok imel mesec zapolnjen z dogodki. Posledično se bo pod smrekico nekega dne znašel rokovnik. Takrat bo odrasel.
In prav darila, ki so bila nekoč glavni balzam za slabo vest prezaposlenih staršev, so izgubila bitko proti dogodkom. V trenutku, ko darila niso bila več dovolj, so v otroški december vstopili dogodki, ki mala otroška srca v decembru napolnijo z lučjo. Starši si z obiskovanjem otroških dogodkov mirijo vest, akoravno bi bilo ždenje doma z naraščajem za vez otrok-starši najverjetneje koristnejše.
Starejši nismo daleč stran. Le da smo iz svojega koledarja dogodkov modro izpustili vse izobraževalne vsebine. Pustili smo si samo zabave in če je človek nekoliko nezmeren, se decembra z lahkoto zabava vsak dan. Ne da bi bilo s tem kaj narobe – ravno nasprotno; nekoliko je le nekonsistentno, ker se zabavamo z izgovorom, da s tem častimo praznični čas miru in spokoja. Ko smo potem tistih nekaj božičnih ur pri miru in v krogu družine, to ni zaradi tradicije, temveč zaradi mačka. V tuji literaturi temu rečejo “Party out”.
Dilema, ali je preveč dogodkov ali premalo ljudi, je tako razrešena. Dogodkov v decembru je za dva milijona Slovencev preveč. Ker smo padli v dogodkovno evforijo, bomo dogodke težko omejili – edina rešitev je pridelati več Slovencev. Za kar bi pa nujno potrebovali manj dogodkov.
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Neveljaven email naslov