Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru

Proti koncu leta plujemo z zadnjo božično-novoletno temo, vredno globlje obdelave.

Nekaj dni nazaj so v Mariboru priredili koncert, na katerega ni prišel nihče. Ni šlo za srečanje garažnih bendov, temveč za koncert priznanih glasbenikov na prireditvi, ki jo je organiziral strateško pomemben turistični kolektiv v Mariboru. Ali zapisano brez skrivnosti: Dan D naj bi igral za smučarske navdušence, kar so organizirali pohorski žičničarji. In ker nihče ni prišel,  koncert ni imel smisla, zato so ga odpovedali.

Dogodek je v naši spektakelsko naravnani družbi nadvse nenavaden, torej si zasluži posebno analizo.

Med vzroki za popolno odsotnost vsakega občinstva so organizatorji navedli dejstvo, da se je tisti večer v mestu že tako ali tako veliko dogajalo. Hoteli so povedati, da je bilo v mestu tisti večer veliko drugih dogodkov in je za njihov koncert enostavno zmanjkalo ljudi.

V tem trenutku se moramo posvetiti teoriji javnih prireditev in dogodkov – redko preučevani, a še kako uporabni znanosti …

Teorija dogodkov pravi, da je za neobisk kakšnega dogodka vedno krivo dvoje:

1. da je preveč dogodkov,
2. da je premalo ljudi.

Ker bi za drugo največje slovensko mesto težko zatrdili, da v njem živi premalo ljudi, smo prisiljeni kritično pregledati drugo premiso; da je v deželi  enostavno preveč dogodkov.

Ker pa ni naš namen potopiti se v zapletene odnose med Mariborom in njegovimi prebivalci, se posvetimo dogodku kot vodilnemu fenomenu predbožičnega časa.

V mesecu decembru smo ljudje ujetniki dogodkov! Dogaja se toliko, da se zdi razumnemu nemogoče vso to dogodkovno zmes uliti v kalup tridesetih dni od začetka do konca decembra. Na neki točki se opazovalcu resnično zazdi, da je dogodkov več kot ljudi; oziroma da so dogodki prazni ali neobiskani predvsem zato, ker so tisti, ki naj bi jih obiskovali, hkrati organizatorji kakšnih drugih dogodkov.

Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se ogromno dogodkov dogaja izven znamenitega decembrskega potrošništva. Se pravi, da je ogromno decembrskih dogodkov nekomercialnih, kar daje vsej dogodkovski histeriji še dodatno raziskovalno draž.

Začne se že pri otrocih. Povprečen otrok je decembra z dogodki zaseden za en povprečen šiht. Razvažanje otrok po decembrskih dogodkih je resen poklic, ki od otroka, staršev, še največkrat pa starih staršev zahteva polno zbranost in predanost. Večina otroških dogodkov v decembru je povezanih s slovensko posebnostjo, ki še vedno vztraja pri pravljičnem troedinstvu … Torej, vsak od decembrskih mož zna organizirati vsaj tri dogodke; doma, v službi, v nakupovalnem središču, v centru mesta, znotraj šole! Tako je devet decembrskih dni v otroškem urniku zapolnjenih že z Dedkom Mrazom, Božičkom in Miklavžem. Pa se dogodki sploh še začeli niso. Potem so tu nastopi v glasbenih šolah, na plesnih delavnicah, pa bazarji, sejmi, delavnice, šolske ekskurzije, obisk lutkovnega gledališča in mimogrede bo otrok imel mesec zapolnjen z dogodki. Posledično se bo pod smrekico nekega dne znašel rokovnik. Takrat bo odrasel.

In prav darila, ki so bila nekoč glavni balzam za slabo vest prezaposlenih staršev, so izgubila bitko proti dogodkom. V trenutku, ko darila niso bila več dovolj, so v otroški december vstopili dogodki, ki mala otroška srca v decembru napolnijo z lučjo. Starši si z obiskovanjem otroških dogodkov mirijo vest, akoravno bi bilo ždenje doma z naraščajem za vez otrok-starši najverjetneje koristnejše.

Starejši nismo daleč stran. Le da smo iz svojega koledarja dogodkov modro izpustili vse izobraževalne vsebine. Pustili smo si samo zabave in če je človek nekoliko nezmeren, se decembra z lahkoto zabava vsak dan. Ne da bi bilo s tem kaj narobe – ravno nasprotno; nekoliko je le nekonsistentno, ker se zabavamo z izgovorom, da s tem častimo praznični čas miru in spokoja. Ko smo potem tistih nekaj božičnih ur pri miru in v krogu družine, to ni zaradi tradicije, temveč zaradi mačka. V tuji literaturi temu rečejo “Party out”.

Dilema, ali je preveč dogodkov ali premalo ljudi, je tako razrešena. Dogodkov v decembru je za dva milijona Slovencev preveč. Ker smo padli v dogodkovno evforijo, bomo dogodke težko omejili – edina rešitev je pridelati več Slovencev. Za kar bi pa nujno potrebovali manj dogodkov.