Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov