Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov