Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov