Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka
“Danes pa bomo dali vse od sebe!” Včasih so vse od sebe dajali samo športniki, na polju pop kulture pa sta šele pred nedavnim vse od sebe napovedala tudi Zala in Gašper. Tako tudi novinarskemu cehu, ki je dolgo trpel očitke, da daje od sebe le vse štiri, ne ostane drugega, kot da da od sebe prav vse. Tako se bomo zakopali v eno najtežjih tem, kadarkoli obravnavanih v naši teoretično podhranjeni oddaji. Danes bomo govorili o evropskih volitvah. Pa ne o volitvah kot takšnih, temveč predvsem o evroskepticizmu.
Gre pa tako. Evropske volitve, oziroma volilna agitacija prihaja v tisto neprijetno fazo, ko se demokracija začne mešati z volilno patetiko. Na koncu zmeraj zmaga volilna patetika, ampak vsaj do volilnega molka bo treba nekako preživeti.
Vsi analitiki prerokujejo katastrofalno nizko udeležbo in ker so volitve še na neroden datum, bo zabavno opazovati, ali bodo pikniki za dan mladosti, nekaj strahotno arhaičnega in celo ideološko spornega, po udeležbi presegli evropske volitve; nekaj zelo arhaičnega in ideološko spornega. Spornega in arhaičnega seveda le za določene sloje; za nas, zagrizene demokrate, so volitve svete.
Letos je ob običajnem predvolilnem vzdušju obveznih likov, ki jih stranke izvajajo, ker se to od njih pričakuje, ter obveznih kandidatov, ki računajo na eno boljših služb v Evropi, le zaznati nekaj razburjenja. Pojav populističnih oziroma evroskeptičnih strank je vsaj malo razburkal sivino in zadrego pred volitvami, ki je ne more odgnati niti nova televizijska grafika. Še manj pa nove žurnalistične pogruntavščine večernih soočenj. Na kratko: na volitvah bodo sodelovale tudi nekatere stranke, sploh pa posamezniki, ki so evroskeptiki. Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Danes tako ne obravnavamo javnomnenjskega evroskepticizma, ki se manifestira v splošnem vzdušju nenaklonjenosti do institucij EU, temveč nas bolj zanima strankarski evroskepticizem; se pravi nas zanimajo politične stranke in njihovi kandidati, katerih politična ideologija ali celo raison d etre temeljita na odklonilnem odnosu do EU. In seveda bistveno: “Zakaj pri hudiču greš na evropske volitve, če si evroskeptik?” Pa da ne bi poslušali preveč o tem, kako je treba institucijo spremeniti, ali reformirati, ali porušiti od znotraj …
Če sem evrosong skeptik, ne poslušam evrovizijskih popevk. Če sem agro skeptik, ne uživam kmetijskih pridelkov. Če sem tele skeptik ne gledam televizije. V današnjem svetu, polnem samoomejevanja, so pravila nepočetja tistega, proti čemur se deklariramo, pa res natančno določena. Če sem vegetarijanec, nočem imeti ničesar z mesom. Če sem evroskeptik, nočem imeti ničesar z Evropo. In ni nam treba nasesti na marnje, da so evroskeptiki samo proti bruseljski birokraciji in proti ugašanju nacionalnih držav. Evropski projekt je tiste sorte, ki ne pozna tretje poti. Ali si za, ali si proti.
S tega stališča je udeležba evroskeptikov na evropskih volitvah milo rečeno čudna. Ker o evroskeptikih je treba nekaj vedeti. Njihova čarobna beseda je “demokratični deficit Evropske unije!” Kar z drugimi besedami pomeni, kako evroskeptiki menijo, da je evropska unija premalo demokratična.
Kako je lahko nedemokratična, če pa je tako demokratična, da omogoča udeležbo na volitvah tudi tistim, ki vanjo ne verjamejo? Povedano drugače: evroskeptik se gre na demokratičen način boriti proti pomanjkanju demokracije z nedemokratičnim orožjem. Kajti vsa ta logična kolobocija se zruši pri najmanj demokratičnem vseh evropskih elementov – to je pri plačilu. Demokracija, sploh pa njen deficit, sta še posebej alergična na evro poslanske plače in evro poslanske dnevnice. Demokratično bi bilo, da poslanci služijo ljudstvu zastonj. Plačevanje za služenje javnemu interesu nima osnove v antični demokraciji – po njenih načelih gre za čast.
Ko bodo evroskeptiki skeptično glasovali proti čemurkoli že, pa ne bodo skeptični do svojih poslanskih prejemkov. Takšno stališče je vsaj nenačelno, da ne zapišemo nemoralno.
In če kot kruhoborce obtožujemo običajne poslance, ki si bolj kot iz političnega prepričanja iščejo službo v evropskih institucijah zaradi oreškov, ki jih dobijo v poslovnem razredu, kako zavržno je šele dejanje evroskeptikov, ki se pustijo plačevati od institucije, v katero ne verjamejo. Volilni namigi so v tem času na naših valovih pod posebnim nadzorom. Zatorej le poziv k zdravi pameti. Ne volite posameznikov in političnih skupin, ki se potegujejo za službo in položaj v instituciji, ki je po njihovem prepričanju ne bi smelo biti.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka
“Danes pa bomo dali vse od sebe!” Včasih so vse od sebe dajali samo športniki, na polju pop kulture pa sta šele pred nedavnim vse od sebe napovedala tudi Zala in Gašper. Tako tudi novinarskemu cehu, ki je dolgo trpel očitke, da daje od sebe le vse štiri, ne ostane drugega, kot da da od sebe prav vse. Tako se bomo zakopali v eno najtežjih tem, kadarkoli obravnavanih v naši teoretično podhranjeni oddaji. Danes bomo govorili o evropskih volitvah. Pa ne o volitvah kot takšnih, temveč predvsem o evroskepticizmu.
Gre pa tako. Evropske volitve, oziroma volilna agitacija prihaja v tisto neprijetno fazo, ko se demokracija začne mešati z volilno patetiko. Na koncu zmeraj zmaga volilna patetika, ampak vsaj do volilnega molka bo treba nekako preživeti.
Vsi analitiki prerokujejo katastrofalno nizko udeležbo in ker so volitve še na neroden datum, bo zabavno opazovati, ali bodo pikniki za dan mladosti, nekaj strahotno arhaičnega in celo ideološko spornega, po udeležbi presegli evropske volitve; nekaj zelo arhaičnega in ideološko spornega. Spornega in arhaičnega seveda le za določene sloje; za nas, zagrizene demokrate, so volitve svete.
Letos je ob običajnem predvolilnem vzdušju obveznih likov, ki jih stranke izvajajo, ker se to od njih pričakuje, ter obveznih kandidatov, ki računajo na eno boljših služb v Evropi, le zaznati nekaj razburjenja. Pojav populističnih oziroma evroskeptičnih strank je vsaj malo razburkal sivino in zadrego pred volitvami, ki je ne more odgnati niti nova televizijska grafika. Še manj pa nove žurnalistične pogruntavščine večernih soočenj. Na kratko: na volitvah bodo sodelovale tudi nekatere stranke, sploh pa posamezniki, ki so evroskeptiki. Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Danes tako ne obravnavamo javnomnenjskega evroskepticizma, ki se manifestira v splošnem vzdušju nenaklonjenosti do institucij EU, temveč nas bolj zanima strankarski evroskepticizem; se pravi nas zanimajo politične stranke in njihovi kandidati, katerih politična ideologija ali celo raison d etre temeljita na odklonilnem odnosu do EU. In seveda bistveno: “Zakaj pri hudiču greš na evropske volitve, če si evroskeptik?” Pa da ne bi poslušali preveč o tem, kako je treba institucijo spremeniti, ali reformirati, ali porušiti od znotraj …
Če sem evrosong skeptik, ne poslušam evrovizijskih popevk. Če sem agro skeptik, ne uživam kmetijskih pridelkov. Če sem tele skeptik ne gledam televizije. V današnjem svetu, polnem samoomejevanja, so pravila nepočetja tistega, proti čemur se deklariramo, pa res natančno določena. Če sem vegetarijanec, nočem imeti ničesar z mesom. Če sem evroskeptik, nočem imeti ničesar z Evropo. In ni nam treba nasesti na marnje, da so evroskeptiki samo proti bruseljski birokraciji in proti ugašanju nacionalnih držav. Evropski projekt je tiste sorte, ki ne pozna tretje poti. Ali si za, ali si proti.
S tega stališča je udeležba evroskeptikov na evropskih volitvah milo rečeno čudna. Ker o evroskeptikih je treba nekaj vedeti. Njihova čarobna beseda je “demokratični deficit Evropske unije!” Kar z drugimi besedami pomeni, kako evroskeptiki menijo, da je evropska unija premalo demokratična.
Kako je lahko nedemokratična, če pa je tako demokratična, da omogoča udeležbo na volitvah tudi tistim, ki vanjo ne verjamejo? Povedano drugače: evroskeptik se gre na demokratičen način boriti proti pomanjkanju demokracije z nedemokratičnim orožjem. Kajti vsa ta logična kolobocija se zruši pri najmanj demokratičnem vseh evropskih elementov – to je pri plačilu. Demokracija, sploh pa njen deficit, sta še posebej alergična na evro poslanske plače in evro poslanske dnevnice. Demokratično bi bilo, da poslanci služijo ljudstvu zastonj. Plačevanje za služenje javnemu interesu nima osnove v antični demokraciji – po njenih načelih gre za čast.
Ko bodo evroskeptiki skeptično glasovali proti čemurkoli že, pa ne bodo skeptični do svojih poslanskih prejemkov. Takšno stališče je vsaj nenačelno, da ne zapišemo nemoralno.
In če kot kruhoborce obtožujemo običajne poslance, ki si bolj kot iz političnega prepričanja iščejo službo v evropskih institucijah zaradi oreškov, ki jih dobijo v poslovnem razredu, kako zavržno je šele dejanje evroskeptikov, ki se pustijo plačevati od institucije, v katero ne verjamejo. Volilni namigi so v tem času na naših valovih pod posebnim nadzorom. Zatorej le poziv k zdravi pameti. Ne volite posameznikov in političnih skupin, ki se potegujejo za službo in položaj v instituciji, ki je po njihovem prepričanju ne bi smelo biti.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov