Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Naslednji ples volijo evroskeptiki

14.05.2019

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka

“Danes pa bomo dali vse od sebe!” Včasih so vse od sebe dajali samo športniki, na polju pop kulture pa sta šele pred nedavnim vse od sebe napovedala tudi Zala in Gašper. Tako tudi novinarskemu cehu, ki je dolgo trpel očitke, da daje od sebe le vse štiri, ne ostane drugega, kot da da od sebe prav vse. Tako se bomo zakopali v eno najtežjih tem, kadarkoli obravnavanih v naši teoretično podhranjeni oddaji. Danes bomo govorili o evropskih volitvah. Pa ne o volitvah kot takšnih, temveč predvsem o evroskepticizmu.

Gre pa tako. Evropske volitve, oziroma volilna agitacija prihaja v tisto neprijetno fazo, ko se demokracija začne mešati z volilno patetiko. Na koncu zmeraj zmaga volilna patetika, ampak vsaj do volilnega molka bo treba nekako preživeti.

Vsi analitiki prerokujejo katastrofalno nizko udeležbo in ker so volitve še na neroden datum, bo zabavno opazovati, ali bodo pikniki za dan mladosti, nekaj strahotno arhaičnega in celo ideološko spornega, po udeležbi presegli evropske volitve; nekaj zelo arhaičnega in ideološko spornega. Spornega in arhaičnega seveda le za določene sloje; za nas, zagrizene demokrate, so volitve svete.

Letos je ob običajnem predvolilnem vzdušju obveznih likov, ki jih stranke izvajajo, ker se to od njih pričakuje, ter obveznih kandidatov, ki računajo na eno boljših služb v Evropi, le zaznati nekaj razburjenja. Pojav populističnih oziroma evroskeptičnih strank je vsaj malo razburkal sivino in zadrego pred volitvami, ki je ne more odgnati niti nova televizijska grafika. Še manj pa nove žurnalistične pogruntavščine večernih soočenj. Na kratko: na volitvah bodo sodelovale tudi nekatere stranke, sploh pa posamezniki, ki so evroskeptiki. Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.

Danes tako ne obravnavamo javnomnenjskega evroskepticizma, ki se manifestira v splošnem vzdušju nenaklonjenosti do institucij EU, temveč nas bolj zanima strankarski evroskepticizem; se pravi nas zanimajo politične stranke in njihovi kandidati, katerih politična ideologija ali celo raison d etre temeljita na odklonilnem odnosu do EU. In seveda bistveno: “Zakaj pri hudiču greš na evropske volitve, če si evroskeptik?” Pa da ne bi poslušali preveč o tem, kako je treba institucijo spremeniti, ali reformirati, ali porušiti od znotraj …

Če sem evrosong skeptik, ne poslušam evrovizijskih popevk. Če sem agro skeptik, ne uživam kmetijskih pridelkov. Če sem tele skeptik ne gledam televizije. V današnjem svetu, polnem samoomejevanja, so pravila nepočetja tistega, proti čemur se deklariramo, pa res natančno določena. Če sem vegetarijanec, nočem imeti ničesar z mesom. Če sem evroskeptik, nočem imeti ničesar z Evropo. In ni nam treba nasesti na marnje, da so evroskeptiki samo proti bruseljski birokraciji in proti ugašanju nacionalnih držav. Evropski projekt je tiste sorte, ki ne pozna tretje poti. Ali si za, ali si proti.

S tega stališča je udeležba evroskeptikov na evropskih volitvah milo rečeno čudna. Ker o evroskeptikih je treba nekaj vedeti. Njihova čarobna beseda je “demokratični deficit Evropske unije!” Kar z drugimi besedami pomeni, kako evroskeptiki menijo, da je evropska unija premalo demokratična.

Kako je lahko nedemokratična, če pa je tako demokratična, da omogoča udeležbo na volitvah tudi tistim, ki vanjo ne verjamejo? Povedano drugače: evroskeptik se gre na demokratičen način boriti proti pomanjkanju demokracije z nedemokratičnim orožjem. Kajti vsa ta logična kolobocija se zruši pri najmanj demokratičnem vseh evropskih elementov – to je pri plačilu. Demokracija, sploh pa njen deficit, sta še posebej alergična na evro poslanske plače in evro poslanske dnevnice. Demokratično bi bilo, da poslanci služijo ljudstvu zastonj. Plačevanje za služenje javnemu interesu nima osnove v antični demokraciji – po njenih načelih gre za čast.

Ko bodo evroskeptiki skeptično glasovali proti čemurkoli že, pa ne bodo skeptični do svojih poslanskih prejemkov. Takšno stališče je vsaj nenačelno, da ne zapišemo nemoralno.

In če kot kruhoborce obtožujemo običajne poslance, ki si bolj kot iz političnega prepričanja iščejo službo v evropskih institucijah zaradi oreškov, ki jih dobijo v poslovnem razredu, kako zavržno je šele dejanje evroskeptikov, ki se pustijo plačevati od institucije, v katero ne verjamejo.  Volilni namigi so v tem času na naših valovih pod posebnim nadzorom. Zatorej le poziv k zdravi pameti. Ne volite posameznikov in političnih skupin, ki se potegujejo za službo in položaj v instituciji, ki je po njihovem prepričanju ne bi smelo biti.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Naslednji ples volijo evroskeptiki

14.05.2019

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka

“Danes pa bomo dali vse od sebe!” Včasih so vse od sebe dajali samo športniki, na polju pop kulture pa sta šele pred nedavnim vse od sebe napovedala tudi Zala in Gašper. Tako tudi novinarskemu cehu, ki je dolgo trpel očitke, da daje od sebe le vse štiri, ne ostane drugega, kot da da od sebe prav vse. Tako se bomo zakopali v eno najtežjih tem, kadarkoli obravnavanih v naši teoretično podhranjeni oddaji. Danes bomo govorili o evropskih volitvah. Pa ne o volitvah kot takšnih, temveč predvsem o evroskepticizmu.

Gre pa tako. Evropske volitve, oziroma volilna agitacija prihaja v tisto neprijetno fazo, ko se demokracija začne mešati z volilno patetiko. Na koncu zmeraj zmaga volilna patetika, ampak vsaj do volilnega molka bo treba nekako preživeti.

Vsi analitiki prerokujejo katastrofalno nizko udeležbo in ker so volitve še na neroden datum, bo zabavno opazovati, ali bodo pikniki za dan mladosti, nekaj strahotno arhaičnega in celo ideološko spornega, po udeležbi presegli evropske volitve; nekaj zelo arhaičnega in ideološko spornega. Spornega in arhaičnega seveda le za določene sloje; za nas, zagrizene demokrate, so volitve svete.

Letos je ob običajnem predvolilnem vzdušju obveznih likov, ki jih stranke izvajajo, ker se to od njih pričakuje, ter obveznih kandidatov, ki računajo na eno boljših služb v Evropi, le zaznati nekaj razburjenja. Pojav populističnih oziroma evroskeptičnih strank je vsaj malo razburkal sivino in zadrego pred volitvami, ki je ne more odgnati niti nova televizijska grafika. Še manj pa nove žurnalistične pogruntavščine večernih soočenj. Na kratko: na volitvah bodo sodelovale tudi nekatere stranke, sploh pa posamezniki, ki so evroskeptiki. Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.

Danes tako ne obravnavamo javnomnenjskega evroskepticizma, ki se manifestira v splošnem vzdušju nenaklonjenosti do institucij EU, temveč nas bolj zanima strankarski evroskepticizem; se pravi nas zanimajo politične stranke in njihovi kandidati, katerih politična ideologija ali celo raison d etre temeljita na odklonilnem odnosu do EU. In seveda bistveno: “Zakaj pri hudiču greš na evropske volitve, če si evroskeptik?” Pa da ne bi poslušali preveč o tem, kako je treba institucijo spremeniti, ali reformirati, ali porušiti od znotraj …

Če sem evrosong skeptik, ne poslušam evrovizijskih popevk. Če sem agro skeptik, ne uživam kmetijskih pridelkov. Če sem tele skeptik ne gledam televizije. V današnjem svetu, polnem samoomejevanja, so pravila nepočetja tistega, proti čemur se deklariramo, pa res natančno določena. Če sem vegetarijanec, nočem imeti ničesar z mesom. Če sem evroskeptik, nočem imeti ničesar z Evropo. In ni nam treba nasesti na marnje, da so evroskeptiki samo proti bruseljski birokraciji in proti ugašanju nacionalnih držav. Evropski projekt je tiste sorte, ki ne pozna tretje poti. Ali si za, ali si proti.

S tega stališča je udeležba evroskeptikov na evropskih volitvah milo rečeno čudna. Ker o evroskeptikih je treba nekaj vedeti. Njihova čarobna beseda je “demokratični deficit Evropske unije!” Kar z drugimi besedami pomeni, kako evroskeptiki menijo, da je evropska unija premalo demokratična.

Kako je lahko nedemokratična, če pa je tako demokratična, da omogoča udeležbo na volitvah tudi tistim, ki vanjo ne verjamejo? Povedano drugače: evroskeptik se gre na demokratičen način boriti proti pomanjkanju demokracije z nedemokratičnim orožjem. Kajti vsa ta logična kolobocija se zruši pri najmanj demokratičnem vseh evropskih elementov – to je pri plačilu. Demokracija, sploh pa njen deficit, sta še posebej alergična na evro poslanske plače in evro poslanske dnevnice. Demokratično bi bilo, da poslanci služijo ljudstvu zastonj. Plačevanje za služenje javnemu interesu nima osnove v antični demokraciji – po njenih načelih gre za čast.

Ko bodo evroskeptiki skeptično glasovali proti čemurkoli že, pa ne bodo skeptični do svojih poslanskih prejemkov. Takšno stališče je vsaj nenačelno, da ne zapišemo nemoralno.

In če kot kruhoborce obtožujemo običajne poslance, ki si bolj kot iz političnega prepričanja iščejo službo v evropskih institucijah zaradi oreškov, ki jih dobijo v poslovnem razredu, kako zavržno je šele dejanje evroskeptikov, ki se pustijo plačevati od institucije, v katero ne verjamejo.  Volilni namigi so v tem času na naših valovih pod posebnim nadzorom. Zatorej le poziv k zdravi pameti. Ne volite posameznikov in političnih skupin, ki se potegujejo za službo in položaj v instituciji, ki je po njihovem prepričanju ne bi smelo biti.


10.11.2020

Loka ustavnega koalicija

Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.


03.11.2020

Veverica je našla lešnik

Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?


27.10.2020

Splošna teorija zamenjav

Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič


20.10.2020

S pticami si delimo nebo

Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?


13.10.2020

Žur sto ur

Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".


06.10.2020

Novi pozdrav nove realnosti

Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.


29.09.2020

Izjemne izjeme

Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.


22.09.2020

Razgledni stolp

"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …


15.09.2020

Ležijo gozdovi domači

Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.


08.09.2020

Poštar ne zvoni več niti dvakrat

Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.


01.09.2020

Na bone!

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.


21.07.2020

Končno smiselno poimenovanje pokrajin

Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.


14.07.2020

Kako uloviti komunista

Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.


07.07.2020

Novi turizem nove normalnosti

Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.


30.06.2020

"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."

Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.


23.06.2020

Protiustavnost neke revščine

V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...


16.06.2020

Slovenija gre naprej

V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.


09.06.2020

Koča strica Toma

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?


02.06.2020

Čakajoč na Avstrijca

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".


26.05.2020

Maskirani kapitalizem

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


Stran 10 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov