Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka
“Danes pa bomo dali vse od sebe!” Včasih so vse od sebe dajali samo športniki, na polju pop kulture pa sta šele pred nedavnim vse od sebe napovedala tudi Zala in Gašper. Tako tudi novinarskemu cehu, ki je dolgo trpel očitke, da daje od sebe le vse štiri, ne ostane drugega, kot da da od sebe prav vse. Tako se bomo zakopali v eno najtežjih tem, kadarkoli obravnavanih v naši teoretično podhranjeni oddaji. Danes bomo govorili o evropskih volitvah. Pa ne o volitvah kot takšnih, temveč predvsem o evroskepticizmu.
Gre pa tako. Evropske volitve, oziroma volilna agitacija prihaja v tisto neprijetno fazo, ko se demokracija začne mešati z volilno patetiko. Na koncu zmeraj zmaga volilna patetika, ampak vsaj do volilnega molka bo treba nekako preživeti.
Vsi analitiki prerokujejo katastrofalno nizko udeležbo in ker so volitve še na neroden datum, bo zabavno opazovati, ali bodo pikniki za dan mladosti, nekaj strahotno arhaičnega in celo ideološko spornega, po udeležbi presegli evropske volitve; nekaj zelo arhaičnega in ideološko spornega. Spornega in arhaičnega seveda le za določene sloje; za nas, zagrizene demokrate, so volitve svete.
Letos je ob običajnem predvolilnem vzdušju obveznih likov, ki jih stranke izvajajo, ker se to od njih pričakuje, ter obveznih kandidatov, ki računajo na eno boljših služb v Evropi, le zaznati nekaj razburjenja. Pojav populističnih oziroma evroskeptičnih strank je vsaj malo razburkal sivino in zadrego pred volitvami, ki je ne more odgnati niti nova televizijska grafika. Še manj pa nove žurnalistične pogruntavščine večernih soočenj. Na kratko: na volitvah bodo sodelovale tudi nekatere stranke, sploh pa posamezniki, ki so evroskeptiki. Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Danes tako ne obravnavamo javnomnenjskega evroskepticizma, ki se manifestira v splošnem vzdušju nenaklonjenosti do institucij EU, temveč nas bolj zanima strankarski evroskepticizem; se pravi nas zanimajo politične stranke in njihovi kandidati, katerih politična ideologija ali celo raison d etre temeljita na odklonilnem odnosu do EU. In seveda bistveno: “Zakaj pri hudiču greš na evropske volitve, če si evroskeptik?” Pa da ne bi poslušali preveč o tem, kako je treba institucijo spremeniti, ali reformirati, ali porušiti od znotraj …
Če sem evrosong skeptik, ne poslušam evrovizijskih popevk. Če sem agro skeptik, ne uživam kmetijskih pridelkov. Če sem tele skeptik ne gledam televizije. V današnjem svetu, polnem samoomejevanja, so pravila nepočetja tistega, proti čemur se deklariramo, pa res natančno določena. Če sem vegetarijanec, nočem imeti ničesar z mesom. Če sem evroskeptik, nočem imeti ničesar z Evropo. In ni nam treba nasesti na marnje, da so evroskeptiki samo proti bruseljski birokraciji in proti ugašanju nacionalnih držav. Evropski projekt je tiste sorte, ki ne pozna tretje poti. Ali si za, ali si proti.
S tega stališča je udeležba evroskeptikov na evropskih volitvah milo rečeno čudna. Ker o evroskeptikih je treba nekaj vedeti. Njihova čarobna beseda je “demokratični deficit Evropske unije!” Kar z drugimi besedami pomeni, kako evroskeptiki menijo, da je evropska unija premalo demokratična.
Kako je lahko nedemokratična, če pa je tako demokratična, da omogoča udeležbo na volitvah tudi tistim, ki vanjo ne verjamejo? Povedano drugače: evroskeptik se gre na demokratičen način boriti proti pomanjkanju demokracije z nedemokratičnim orožjem. Kajti vsa ta logična kolobocija se zruši pri najmanj demokratičnem vseh evropskih elementov – to je pri plačilu. Demokracija, sploh pa njen deficit, sta še posebej alergična na evro poslanske plače in evro poslanske dnevnice. Demokratično bi bilo, da poslanci služijo ljudstvu zastonj. Plačevanje za služenje javnemu interesu nima osnove v antični demokraciji – po njenih načelih gre za čast.
Ko bodo evroskeptiki skeptično glasovali proti čemurkoli že, pa ne bodo skeptični do svojih poslanskih prejemkov. Takšno stališče je vsaj nenačelno, da ne zapišemo nemoralno.
In če kot kruhoborce obtožujemo običajne poslance, ki si bolj kot iz političnega prepričanja iščejo službo v evropskih institucijah zaradi oreškov, ki jih dobijo v poslovnem razredu, kako zavržno je šele dejanje evroskeptikov, ki se pustijo plačevati od institucije, v katero ne verjamejo. Volilni namigi so v tem času na naših valovih pod posebnim nadzorom. Zatorej le poziv k zdravi pameti. Ne volite posameznikov in političnih skupin, ki se potegujejo za službo in položaj v instituciji, ki je po njihovem prepričanju ne bi smelo biti.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka
“Danes pa bomo dali vse od sebe!” Včasih so vse od sebe dajali samo športniki, na polju pop kulture pa sta šele pred nedavnim vse od sebe napovedala tudi Zala in Gašper. Tako tudi novinarskemu cehu, ki je dolgo trpel očitke, da daje od sebe le vse štiri, ne ostane drugega, kot da da od sebe prav vse. Tako se bomo zakopali v eno najtežjih tem, kadarkoli obravnavanih v naši teoretično podhranjeni oddaji. Danes bomo govorili o evropskih volitvah. Pa ne o volitvah kot takšnih, temveč predvsem o evroskepticizmu.
Gre pa tako. Evropske volitve, oziroma volilna agitacija prihaja v tisto neprijetno fazo, ko se demokracija začne mešati z volilno patetiko. Na koncu zmeraj zmaga volilna patetika, ampak vsaj do volilnega molka bo treba nekako preživeti.
Vsi analitiki prerokujejo katastrofalno nizko udeležbo in ker so volitve še na neroden datum, bo zabavno opazovati, ali bodo pikniki za dan mladosti, nekaj strahotno arhaičnega in celo ideološko spornega, po udeležbi presegli evropske volitve; nekaj zelo arhaičnega in ideološko spornega. Spornega in arhaičnega seveda le za določene sloje; za nas, zagrizene demokrate, so volitve svete.
Letos je ob običajnem predvolilnem vzdušju obveznih likov, ki jih stranke izvajajo, ker se to od njih pričakuje, ter obveznih kandidatov, ki računajo na eno boljših služb v Evropi, le zaznati nekaj razburjenja. Pojav populističnih oziroma evroskeptičnih strank je vsaj malo razburkal sivino in zadrego pred volitvami, ki je ne more odgnati niti nova televizijska grafika. Še manj pa nove žurnalistične pogruntavščine večernih soočenj. Na kratko: na volitvah bodo sodelovale tudi nekatere stranke, sploh pa posamezniki, ki so evroskeptiki. Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Danes tako ne obravnavamo javnomnenjskega evroskepticizma, ki se manifestira v splošnem vzdušju nenaklonjenosti do institucij EU, temveč nas bolj zanima strankarski evroskepticizem; se pravi nas zanimajo politične stranke in njihovi kandidati, katerih politična ideologija ali celo raison d etre temeljita na odklonilnem odnosu do EU. In seveda bistveno: “Zakaj pri hudiču greš na evropske volitve, če si evroskeptik?” Pa da ne bi poslušali preveč o tem, kako je treba institucijo spremeniti, ali reformirati, ali porušiti od znotraj …
Če sem evrosong skeptik, ne poslušam evrovizijskih popevk. Če sem agro skeptik, ne uživam kmetijskih pridelkov. Če sem tele skeptik ne gledam televizije. V današnjem svetu, polnem samoomejevanja, so pravila nepočetja tistega, proti čemur se deklariramo, pa res natančno določena. Če sem vegetarijanec, nočem imeti ničesar z mesom. Če sem evroskeptik, nočem imeti ničesar z Evropo. In ni nam treba nasesti na marnje, da so evroskeptiki samo proti bruseljski birokraciji in proti ugašanju nacionalnih držav. Evropski projekt je tiste sorte, ki ne pozna tretje poti. Ali si za, ali si proti.
S tega stališča je udeležba evroskeptikov na evropskih volitvah milo rečeno čudna. Ker o evroskeptikih je treba nekaj vedeti. Njihova čarobna beseda je “demokratični deficit Evropske unije!” Kar z drugimi besedami pomeni, kako evroskeptiki menijo, da je evropska unija premalo demokratična.
Kako je lahko nedemokratična, če pa je tako demokratična, da omogoča udeležbo na volitvah tudi tistim, ki vanjo ne verjamejo? Povedano drugače: evroskeptik se gre na demokratičen način boriti proti pomanjkanju demokracije z nedemokratičnim orožjem. Kajti vsa ta logična kolobocija se zruši pri najmanj demokratičnem vseh evropskih elementov – to je pri plačilu. Demokracija, sploh pa njen deficit, sta še posebej alergična na evro poslanske plače in evro poslanske dnevnice. Demokratično bi bilo, da poslanci služijo ljudstvu zastonj. Plačevanje za služenje javnemu interesu nima osnove v antični demokraciji – po njenih načelih gre za čast.
Ko bodo evroskeptiki skeptično glasovali proti čemurkoli že, pa ne bodo skeptični do svojih poslanskih prejemkov. Takšno stališče je vsaj nenačelno, da ne zapišemo nemoralno.
In če kot kruhoborce obtožujemo običajne poslance, ki si bolj kot iz političnega prepričanja iščejo službo v evropskih institucijah zaradi oreškov, ki jih dobijo v poslovnem razredu, kako zavržno je šele dejanje evroskeptikov, ki se pustijo plačevati od institucije, v katero ne verjamejo. Volilni namigi so v tem času na naših valovih pod posebnim nadzorom. Zatorej le poziv k zdravi pameti. Ne volite posameznikov in političnih skupin, ki se potegujejo za službo in položaj v instituciji, ki je po njihovem prepričanju ne bi smelo biti.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov