Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza

Posebno obvestilo: naslednji prispevek bi moral biti napovedan s črko “P”, kar v mednarodni medijski latovščini pomeni “promocijski prispevek” oziroma “oglasno sporočilo”. Iz neznanega razloga je takšna oznaka izostala.

Toda Savdska Arabija? Res je, da se država pospešeno odpira in modernizira. Ženskam že pustijo voziti avtomobile in neporočenim parom celo spati v isti sobi. Oboje je sicer ob tem, da večino časa dovolijo hranjenje tudi ob svetlem delu dneva, temeljni pogoj za kolikor toliko uspešno turistično ponudbo. Savdska Arabija je pripravila izjemno atraktiven televizijski spot, kjer v tistih tridesetih sekundah spoznamo vse lepote dežele; ampak klub temu to ni ravno država, ki bi si jo razumni želel obiskati.

Žal pa smo Slovenci premajhni in premalo pomembni, da bi se turistična organizacija Savdske Arabije spomnila posebej na nas. Zato vam kot prvi in najbrž edini slovenski medij prinašamo nekaj oglasnih sporočil za dopustovanje v Savdski Arabiji. Prvo je namenjeno predvsem novinarjem …

“Savdska Arabija; nikjer vas ne razkosajo kot pri nas!”

Naslednje oglasno sporočilo poudarja tradicijo in posebnosti te pravljične dežele.

“V Savdski Arabiji se boste počutili kot princ! Vodeni ogledi javnih usmrtitev.”

Naslednje oglasno sporočilo je namenjeno potencialnim turistom iz Jemna.

“Savdska Arabija – dežela, iz katere prihajajo bombe!”

Seveda se je najlažje delati norca iz neke zahojene srednjeveške kraljevine, ki ji je posrečeno gubanje Zemlje v nedrja nalilo nafte. Sploh pa se je lahko rogati običajem v tretjem svetu iz varnega zavetja demokratične Evrope; kjer turisti, kamorkoli gredo, vselej naletijo na družbe, ki so urejene po visokih civilizacijskih standardih. A ker smo, kot je bilo omenjeno, promocijska, se pravi plačana oddaja, se bomo v naslednjem oglasnem bloku posvetili turističnim oglasom, ki spodbujajo k obisku Španije.

“Preživite naslednjih devet do trinajst let v Madridu. Čiste celice in vsak dan ura svežega zraka. All Inclusive ponudba.”

Kot je znano, v Španiji podpirajo tudi domači turizem oziroma spodbujajo Špance, da čim bolje spoznajo svojo lastno državo. Tako je v španskem tisku zaslediti celostranski oglas, na katerem je portret generalissima Francisca Franca. Spodaj z veliki črkami piše: “El Clásico!”

Ob ogorčenju nad ravnanjem versko blaznih savdskih oblasti ali med zgražanjem nad nerazumnimi odločitvami španskega pravosodja nam naša matična država ne stoji ob strani. S Savdijci smo menda v odličnih odnosih, naš zunanji minister pa je zaporno kazen za politike, ki se zavzemajo za katalonsko neodvisnost, označil za špansko notranjo zadevo. Ob tem je ne le pljunil na našo lastno politično zgodovino, temveč nas je državljane prepričal, da smo v izražanju svojih stališč proti vsem takšnim in podobnim barbarskim rabotam prepuščeni sami sebi. In najmanj, kar lahko storimo, je, da se odpovemo turističnim potovanjem v takšne države. Vemo, da je misel precej naivna in da je mogoče v vsaki državi na tem svetu najti protidemokratične ali vsaj etično sporne prakse. Če bi sledili tako strogi samoomejitvi, kmalu ne bi potovali nikamor in bi sedeli vsak v svojem kokonu. Kar tudi ne bi bilo slabo – vsaj planet bi nam bil hvaležen.

Pa vendar kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, le ni tako naivna in nesmiselna poteza. Mogoče se še kdo spominja množičnih odpovedi rezervacij, ki so jih turistična središča Avstrije utrpela pozimi leta 2000, ko je Jörg Heider s svojimi svobodnjaki postal koalicijski partner v avstrijski vladi. Samo na Dunaju je bilo v nekaj tednih odpovedanih 58 tisoč rezervacij – takrat je predsednik zveze avstrijskih hotelirjev vljudno prosil Haiderja, če lahko za pol leta utihne – da si panoga počasi opomore.

A to je bilo na prelomu tisočletja, ko je bila skrajna desnica v Evropi še eksotična dobrina, evropska javnost pa še ni bila prepojena s ciničnim pragmatizmom, ki vlada dvajset let pozneje. Tako povprečnega turista danes ne zanimajo človekove pravice in njih teptanje. Če v turističnem aranžmaju skupaj s popolnim sončnim zahodom dobi še državni terorizem, bo z veseljem dokupil še šnorklanje na koralnem grebenu, ki pride skupaj s kršenjem pravic manjšinam.

Turista danes zanimajo le cene, sonce, pesek, gola koža in alkohol. Zaradi tega se zdijo reklamni oglasi za turistični obisk nekaterih najgrozovitejših diktatur na planetu, ki nam jih vsiljeno prikazuje svetovni splet, povsem primerni. In edino orožje, ki nam je tistim, ki se ne strinjamo, ostalo, je znameniti: “Preskoči oglas. Čez pet, štiri, tri, dve, eno sekundo …”