Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov