Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov