Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.
Neveljaven email naslov