Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tajno društvo PGC

03.03.2020

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič

Pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.

Mimogrede; bedži so bili v osemdesetih tudi eni prvih nosilcev političnih sporočil – sploh tisti s sicer turističnim sloganom “Slovenija, moja dežela“, ali pa recimo že pozabljena značka koroških Slovencev z napisom “Slovenci, enotno za svoje pravice”, ki je nošena na naši strani meje v osemdesetih delovala še kako prevratniško.

A značkonostalgikom še ni treba povsem obupati. Ob nekaj seniorjih, ki še zmeraj zbirajo značke ali pa skrbijo za svoje zbirke z več deset tisoč primerki, je za značko te dni nastopila nova renesansa. Resnici na ljubo se značkam gasilci, planinci in lovci niso nikoli povsem odrekli, a te dni so se jim pridružili še politiki desnega centra. Gre sicer za globalen pojav, saj značke redno nosita recimo predsednik madžarske republike, pa tudi predsednik hrvaške vlade, če se ozremo samo po soseščini, – a danes se omejimo le na prakso zbiranja značk pri slovenski desni sredini, ki prav te dni sestavlja novo slovensko vlado.

Dokazov o ljubezni politikov do značk je vse polno. Pahor in Janša ob predaji premierstva sta na reverju suknjiča nosila znački slovenske zastave. Ki je nesporna vladarica političnih zavihkov … Janša ob zastavi pogosto uporablja tudi značko, ki je kombinacija zastave in strankarskega emblema; Pahorjeva v značko ujeta zastava pa pogosto nemo plapola v vetru. Seveda ima značko na zavihku suknjiča tudi Tonin. Ob znački Slovenije ima na novo še ortodontski aparat, kar je logično in pohvalno, saj bo imel kot novi obrambni minister tako pravilen ugriz.

Posebna zgodba je Počivalšek, ki pogosto uporablja kar dve znački. SMC-jevo, občasno-redno pa zeleno značko I feel Slovenia. Ni tako simbolno čisto kot zastava, je pa, če poznamo nedavno uzakonjenje slovenskega turističnega holdinga, predvsem praktično.

Ob tem pa ima značke slovenske trobojnice tudi velika večina pogajalske ekipe, ki je sodelovala na koalicijskih pogajanjih; edina udeleženka brez značke je predsednica Desusa. Če političarke že redijo iglo na prsih, naj bo to vsaj broška!

Čemu vrnitev značke na slovenski politični parket skozi vidne predstavnike desne sredine? Naša analiza bo najbrž napačna, a glede numizmatike na desni sredini, raziskovalci tavamo v temi. Medtem ko je vsaj ena veja numizmatike – se pravi strankarske medalje in odlikovanja, znotraj desne sredine precej dobro raziskana, sta drugi dve veliki numizmatični veji – se pravi strankarski denar in pa značke, v širši javnosti razmeroma slabo znani.

Zato sklepamo, da gre pri namenskem prebadanju dragocenih moških oblek za izraze domoljubja in pripadnosti Sloveniji.

Eno izmed podjetij, gre za invalidsko podjetje, ki izdeluje značke v podobi slovenske zastave, jih oglašuje kot “državniške značke“! Z njo nosilec poudarja svojo državniško držo. Ker pa med značkarji ni niti slučajno toliko tudi državnikov, sklepamo, da nosilci z njo poudarjajo svojo privrženost naši skupni domovini. Običajni državni simboli niso na voljo ves čas, oziroma se jim lahko domoljub pokloni le občasno, medtem pa značka omogoča nenehno in celo mobilno domoljubje.

S čimer ni nič narobe; naša nekoliko nergaška natura se obregne le ob dejstvu, da velika večina Slovencev ne glede na stopnjo domoljubja teh značk ne nosi. Ali to samodejno pomeni, da smo manjši domoljubi od tistih, ki značke nosijo? Še sploh ker se zdi, da je postala značka del uniforme in je tako vsaj neformalno namenjena ločevanju domoljubov od tistih, ki to niso …

Ker imajo značke sorazmerno tanko in kratko iglo, je kljub še takšni nerodnosti pri nameščanju na rever težko zatrditi, da z značko nosiš Slovenijo v srcu … A pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih. Hočemo povedati – in to nam bodi naslednjih štiriindvajset mesecev vodilo – da se pravo domoljubje začne tam, kjer se značkarsko domoljubje konča.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Tajno društvo PGC

03.03.2020

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič

Pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.

Mimogrede; bedži so bili v osemdesetih tudi eni prvih nosilcev političnih sporočil – sploh tisti s sicer turističnim sloganom “Slovenija, moja dežela“, ali pa recimo že pozabljena značka koroških Slovencev z napisom “Slovenci, enotno za svoje pravice”, ki je nošena na naši strani meje v osemdesetih delovala še kako prevratniško.

A značkonostalgikom še ni treba povsem obupati. Ob nekaj seniorjih, ki še zmeraj zbirajo značke ali pa skrbijo za svoje zbirke z več deset tisoč primerki, je za značko te dni nastopila nova renesansa. Resnici na ljubo se značkam gasilci, planinci in lovci niso nikoli povsem odrekli, a te dni so se jim pridružili še politiki desnega centra. Gre sicer za globalen pojav, saj značke redno nosita recimo predsednik madžarske republike, pa tudi predsednik hrvaške vlade, če se ozremo samo po soseščini, – a danes se omejimo le na prakso zbiranja značk pri slovenski desni sredini, ki prav te dni sestavlja novo slovensko vlado.

Dokazov o ljubezni politikov do značk je vse polno. Pahor in Janša ob predaji premierstva sta na reverju suknjiča nosila znački slovenske zastave. Ki je nesporna vladarica političnih zavihkov … Janša ob zastavi pogosto uporablja tudi značko, ki je kombinacija zastave in strankarskega emblema; Pahorjeva v značko ujeta zastava pa pogosto nemo plapola v vetru. Seveda ima značko na zavihku suknjiča tudi Tonin. Ob znački Slovenije ima na novo še ortodontski aparat, kar je logično in pohvalno, saj bo imel kot novi obrambni minister tako pravilen ugriz.

Posebna zgodba je Počivalšek, ki pogosto uporablja kar dve znački. SMC-jevo, občasno-redno pa zeleno značko I feel Slovenia. Ni tako simbolno čisto kot zastava, je pa, če poznamo nedavno uzakonjenje slovenskega turističnega holdinga, predvsem praktično.

Ob tem pa ima značke slovenske trobojnice tudi velika večina pogajalske ekipe, ki je sodelovala na koalicijskih pogajanjih; edina udeleženka brez značke je predsednica Desusa. Če političarke že redijo iglo na prsih, naj bo to vsaj broška!

Čemu vrnitev značke na slovenski politični parket skozi vidne predstavnike desne sredine? Naša analiza bo najbrž napačna, a glede numizmatike na desni sredini, raziskovalci tavamo v temi. Medtem ko je vsaj ena veja numizmatike – se pravi strankarske medalje in odlikovanja, znotraj desne sredine precej dobro raziskana, sta drugi dve veliki numizmatični veji – se pravi strankarski denar in pa značke, v širši javnosti razmeroma slabo znani.

Zato sklepamo, da gre pri namenskem prebadanju dragocenih moških oblek za izraze domoljubja in pripadnosti Sloveniji.

Eno izmed podjetij, gre za invalidsko podjetje, ki izdeluje značke v podobi slovenske zastave, jih oglašuje kot “državniške značke“! Z njo nosilec poudarja svojo državniško držo. Ker pa med značkarji ni niti slučajno toliko tudi državnikov, sklepamo, da nosilci z njo poudarjajo svojo privrženost naši skupni domovini. Običajni državni simboli niso na voljo ves čas, oziroma se jim lahko domoljub pokloni le občasno, medtem pa značka omogoča nenehno in celo mobilno domoljubje.

S čimer ni nič narobe; naša nekoliko nergaška natura se obregne le ob dejstvu, da velika večina Slovencev ne glede na stopnjo domoljubja teh značk ne nosi. Ali to samodejno pomeni, da smo manjši domoljubi od tistih, ki značke nosijo? Še sploh ker se zdi, da je postala značka del uniforme in je tako vsaj neformalno namenjena ločevanju domoljubov od tistih, ki to niso …

Ker imajo značke sorazmerno tanko in kratko iglo, je kljub še takšni nerodnosti pri nameščanju na rever težko zatrditi, da z značko nosiš Slovenijo v srcu … A pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih. Hočemo povedati – in to nam bodi naslednjih štiriindvajset mesecev vodilo – da se pravo domoljubje začne tam, kjer se značkarsko domoljubje konča.


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov