Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič

Pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.

Mimogrede; bedži so bili v osemdesetih tudi eni prvih nosilcev političnih sporočil – sploh tisti s sicer turističnim sloganom “Slovenija, moja dežela“, ali pa recimo že pozabljena značka koroških Slovencev z napisom “Slovenci, enotno za svoje pravice”, ki je nošena na naši strani meje v osemdesetih delovala še kako prevratniško.

A značkonostalgikom še ni treba povsem obupati. Ob nekaj seniorjih, ki še zmeraj zbirajo značke ali pa skrbijo za svoje zbirke z več deset tisoč primerki, je za značko te dni nastopila nova renesansa. Resnici na ljubo se značkam gasilci, planinci in lovci niso nikoli povsem odrekli, a te dni so se jim pridružili še politiki desnega centra. Gre sicer za globalen pojav, saj značke redno nosita recimo predsednik madžarske republike, pa tudi predsednik hrvaške vlade, če se ozremo samo po soseščini, – a danes se omejimo le na prakso zbiranja značk pri slovenski desni sredini, ki prav te dni sestavlja novo slovensko vlado.

Dokazov o ljubezni politikov do značk je vse polno. Pahor in Janša ob predaji premierstva sta na reverju suknjiča nosila znački slovenske zastave. Ki je nesporna vladarica političnih zavihkov … Janša ob zastavi pogosto uporablja tudi značko, ki je kombinacija zastave in strankarskega emblema; Pahorjeva v značko ujeta zastava pa pogosto nemo plapola v vetru. Seveda ima značko na zavihku suknjiča tudi Tonin. Ob znački Slovenije ima na novo še ortodontski aparat, kar je logično in pohvalno, saj bo imel kot novi obrambni minister tako pravilen ugriz.

Posebna zgodba je Počivalšek, ki pogosto uporablja kar dve znački. SMC-jevo, občasno-redno pa zeleno značko I feel Slovenia. Ni tako simbolno čisto kot zastava, je pa, če poznamo nedavno uzakonjenje slovenskega turističnega holdinga, predvsem praktično.

Ob tem pa ima značke slovenske trobojnice tudi velika večina pogajalske ekipe, ki je sodelovala na koalicijskih pogajanjih; edina udeleženka brez značke je predsednica Desusa. Če političarke že redijo iglo na prsih, naj bo to vsaj broška!

Čemu vrnitev značke na slovenski politični parket skozi vidne predstavnike desne sredine? Naša analiza bo najbrž napačna, a glede numizmatike na desni sredini, raziskovalci tavamo v temi. Medtem ko je vsaj ena veja numizmatike – se pravi strankarske medalje in odlikovanja, znotraj desne sredine precej dobro raziskana, sta drugi dve veliki numizmatični veji – se pravi strankarski denar in pa značke, v širši javnosti razmeroma slabo znani.

Zato sklepamo, da gre pri namenskem prebadanju dragocenih moških oblek za izraze domoljubja in pripadnosti Sloveniji.

Eno izmed podjetij, gre za invalidsko podjetje, ki izdeluje značke v podobi slovenske zastave, jih oglašuje kot “državniške značke“! Z njo nosilec poudarja svojo državniško držo. Ker pa med značkarji ni niti slučajno toliko tudi državnikov, sklepamo, da nosilci z njo poudarjajo svojo privrženost naši skupni domovini. Običajni državni simboli niso na voljo ves čas, oziroma se jim lahko domoljub pokloni le občasno, medtem pa značka omogoča nenehno in celo mobilno domoljubje.

S čimer ni nič narobe; naša nekoliko nergaška natura se obregne le ob dejstvu, da velika večina Slovencev ne glede na stopnjo domoljubja teh značk ne nosi. Ali to samodejno pomeni, da smo manjši domoljubi od tistih, ki značke nosijo? Še sploh ker se zdi, da je postala značka del uniforme in je tako vsaj neformalno namenjena ločevanju domoljubov od tistih, ki to niso …

Ker imajo značke sorazmerno tanko in kratko iglo, je kljub še takšni nerodnosti pri nameščanju na rever težko zatrditi, da z značko nosiš Slovenijo v srcu … A pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih. Hočemo povedati – in to nam bodi naslednjih štiriindvajset mesecev vodilo – da se pravo domoljubje začne tam, kjer se značkarsko domoljubje konča.