Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Piše: Marko Radmilovič
Pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Mimogrede; bedži so bili v osemdesetih tudi eni prvih nosilcev političnih sporočil – sploh tisti s sicer turističnim sloganom “Slovenija, moja dežela“, ali pa recimo že pozabljena značka koroških Slovencev z napisom “Slovenci, enotno za svoje pravice”, ki je nošena na naši strani meje v osemdesetih delovala še kako prevratniško.
A značkonostalgikom še ni treba povsem obupati. Ob nekaj seniorjih, ki še zmeraj zbirajo značke ali pa skrbijo za svoje zbirke z več deset tisoč primerki, je za značko te dni nastopila nova renesansa. Resnici na ljubo se značkam gasilci, planinci in lovci niso nikoli povsem odrekli, a te dni so se jim pridružili še politiki desnega centra. Gre sicer za globalen pojav, saj značke redno nosita recimo predsednik madžarske republike, pa tudi predsednik hrvaške vlade, če se ozremo samo po soseščini, – a danes se omejimo le na prakso zbiranja značk pri slovenski desni sredini, ki prav te dni sestavlja novo slovensko vlado.
Dokazov o ljubezni politikov do značk je vse polno. Pahor in Janša ob predaji premierstva sta na reverju suknjiča nosila znački slovenske zastave. Ki je nesporna vladarica političnih zavihkov … Janša ob zastavi pogosto uporablja tudi značko, ki je kombinacija zastave in strankarskega emblema; Pahorjeva v značko ujeta zastava pa pogosto nemo plapola v vetru. Seveda ima značko na zavihku suknjiča tudi Tonin. Ob znački Slovenije ima na novo še ortodontski aparat, kar je logično in pohvalno, saj bo imel kot novi obrambni minister tako pravilen ugriz.
Posebna zgodba je Počivalšek, ki pogosto uporablja kar dve znački. SMC-jevo, občasno-redno pa zeleno značko I feel Slovenia. Ni tako simbolno čisto kot zastava, je pa, če poznamo nedavno uzakonjenje slovenskega turističnega holdinga, predvsem praktično.
Ob tem pa ima značke slovenske trobojnice tudi velika večina pogajalske ekipe, ki je sodelovala na koalicijskih pogajanjih; edina udeleženka brez značke je predsednica Desusa. Če političarke že redijo iglo na prsih, naj bo to vsaj broška!
Čemu vrnitev značke na slovenski politični parket skozi vidne predstavnike desne sredine? Naša analiza bo najbrž napačna, a glede numizmatike na desni sredini, raziskovalci tavamo v temi. Medtem ko je vsaj ena veja numizmatike – se pravi strankarske medalje in odlikovanja, znotraj desne sredine precej dobro raziskana, sta drugi dve veliki numizmatični veji – se pravi strankarski denar in pa značke, v širši javnosti razmeroma slabo znani.
Zato sklepamo, da gre pri namenskem prebadanju dragocenih moških oblek za izraze domoljubja in pripadnosti Sloveniji.
Eno izmed podjetij, gre za invalidsko podjetje, ki izdeluje značke v podobi slovenske zastave, jih oglašuje kot “državniške značke“! Z njo nosilec poudarja svojo državniško držo. Ker pa med značkarji ni niti slučajno toliko tudi državnikov, sklepamo, da nosilci z njo poudarjajo svojo privrženost naši skupni domovini. Običajni državni simboli niso na voljo ves čas, oziroma se jim lahko domoljub pokloni le občasno, medtem pa značka omogoča nenehno in celo mobilno domoljubje.
S čimer ni nič narobe; naša nekoliko nergaška natura se obregne le ob dejstvu, da velika večina Slovencev ne glede na stopnjo domoljubja teh značk ne nosi. Ali to samodejno pomeni, da smo manjši domoljubi od tistih, ki značke nosijo? Še sploh ker se zdi, da je postala značka del uniforme in je tako vsaj neformalno namenjena ločevanju domoljubov od tistih, ki to niso …
Ker imajo značke sorazmerno tanko in kratko iglo, je kljub še takšni nerodnosti pri nameščanju na rever težko zatrditi, da z značko nosiš Slovenijo v srcu … A pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih. Hočemo povedati – in to nam bodi naslednjih štiriindvajset mesecev vodilo – da se pravo domoljubje začne tam, kjer se značkarsko domoljubje konča.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Piše: Marko Radmilovič
Pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Mimogrede; bedži so bili v osemdesetih tudi eni prvih nosilcev političnih sporočil – sploh tisti s sicer turističnim sloganom “Slovenija, moja dežela“, ali pa recimo že pozabljena značka koroških Slovencev z napisom “Slovenci, enotno za svoje pravice”, ki je nošena na naši strani meje v osemdesetih delovala še kako prevratniško.
A značkonostalgikom še ni treba povsem obupati. Ob nekaj seniorjih, ki še zmeraj zbirajo značke ali pa skrbijo za svoje zbirke z več deset tisoč primerki, je za značko te dni nastopila nova renesansa. Resnici na ljubo se značkam gasilci, planinci in lovci niso nikoli povsem odrekli, a te dni so se jim pridružili še politiki desnega centra. Gre sicer za globalen pojav, saj značke redno nosita recimo predsednik madžarske republike, pa tudi predsednik hrvaške vlade, če se ozremo samo po soseščini, – a danes se omejimo le na prakso zbiranja značk pri slovenski desni sredini, ki prav te dni sestavlja novo slovensko vlado.
Dokazov o ljubezni politikov do značk je vse polno. Pahor in Janša ob predaji premierstva sta na reverju suknjiča nosila znački slovenske zastave. Ki je nesporna vladarica političnih zavihkov … Janša ob zastavi pogosto uporablja tudi značko, ki je kombinacija zastave in strankarskega emblema; Pahorjeva v značko ujeta zastava pa pogosto nemo plapola v vetru. Seveda ima značko na zavihku suknjiča tudi Tonin. Ob znački Slovenije ima na novo še ortodontski aparat, kar je logično in pohvalno, saj bo imel kot novi obrambni minister tako pravilen ugriz.
Posebna zgodba je Počivalšek, ki pogosto uporablja kar dve znački. SMC-jevo, občasno-redno pa zeleno značko I feel Slovenia. Ni tako simbolno čisto kot zastava, je pa, če poznamo nedavno uzakonjenje slovenskega turističnega holdinga, predvsem praktično.
Ob tem pa ima značke slovenske trobojnice tudi velika večina pogajalske ekipe, ki je sodelovala na koalicijskih pogajanjih; edina udeleženka brez značke je predsednica Desusa. Če političarke že redijo iglo na prsih, naj bo to vsaj broška!
Čemu vrnitev značke na slovenski politični parket skozi vidne predstavnike desne sredine? Naša analiza bo najbrž napačna, a glede numizmatike na desni sredini, raziskovalci tavamo v temi. Medtem ko je vsaj ena veja numizmatike – se pravi strankarske medalje in odlikovanja, znotraj desne sredine precej dobro raziskana, sta drugi dve veliki numizmatični veji – se pravi strankarski denar in pa značke, v širši javnosti razmeroma slabo znani.
Zato sklepamo, da gre pri namenskem prebadanju dragocenih moških oblek za izraze domoljubja in pripadnosti Sloveniji.
Eno izmed podjetij, gre za invalidsko podjetje, ki izdeluje značke v podobi slovenske zastave, jih oglašuje kot “državniške značke“! Z njo nosilec poudarja svojo državniško držo. Ker pa med značkarji ni niti slučajno toliko tudi državnikov, sklepamo, da nosilci z njo poudarjajo svojo privrženost naši skupni domovini. Običajni državni simboli niso na voljo ves čas, oziroma se jim lahko domoljub pokloni le občasno, medtem pa značka omogoča nenehno in celo mobilno domoljubje.
S čimer ni nič narobe; naša nekoliko nergaška natura se obregne le ob dejstvu, da velika večina Slovencev ne glede na stopnjo domoljubja teh značk ne nosi. Ali to samodejno pomeni, da smo manjši domoljubi od tistih, ki značke nosijo? Še sploh ker se zdi, da je postala značka del uniforme in je tako vsaj neformalno namenjena ločevanju domoljubov od tistih, ki to niso …
Ker imajo značke sorazmerno tanko in kratko iglo, je kljub še takšni nerodnosti pri nameščanju na rever težko zatrditi, da z značko nosiš Slovenijo v srcu … A pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih. Hočemo povedati – in to nam bodi naslednjih štiriindvajset mesecev vodilo – da se pravo domoljubje začne tam, kjer se značkarsko domoljubje konča.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov