Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Piše: Marko Radmilovič
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo guncanje afen tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Na začetku pa se ozrimo po čudežu človeške duše, ki se imenuje vzpostavitev prioritet. Čeprav kriza z virusom še ni alarmantna, so pa alarmantni njeni obeti, so se prioritete javnosti spremenile čez noč. Politično dogajanje, ki se je še pred nekaj dnevi zdelo vseprisotno in vseobsegajoče, je postalo minimalno in nenadoma je politika dobila vlogo, ki ji je namenjena in h kateri je tudi zavezana. Namesto gromoglasnih besed in odjekov nekih oddaljenih ideologij je slovenska politika s koronavirusom dobila vlogo upravljanja. Brez nakladanja in preračunavanj, preigravanj drobnih pritlehnosti in taktičnih manevrov. Pred upravljavce je postavljena konkretna naloga – katera vlada se je bo lotila, je pravzaprav vseeno – od rezultata tega upravljanja pa bo odvisno javno zdravje naroda; kar je že od pamtiveka največji vložek v življenju neke skupnosti. Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Pa še nekaj razmišljujočega navduši ob opazovanju virusnega izbruha. Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki. Živimo na obodu civilizacije, ki je glede fluktuacije najintenzivnejša v vsej znani zgodovini, in če bi ob takšni prepletenosti doživeli epidemijo recimo štirinajstega stoletja, bi kot človeštvo izumrli.
In kot že tolikokrat lahko družbene fenomene opazujemo najlepše takrat, ko jih omejimo.
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki.
Zdaj pa k informacijam. Če razumemo napore držav za omejitev virusa kot vojno napoved tej kroglici s strašljivimi izrastki, moramo zlajnano ponoviti, kako je prva žrtev vsake vojne resnica. Tako tudi vojne proti virusu. Nastopi pa težava; včasih je bila resnica ena sama, danes pa jih je več. Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Da pojasnimo; posebno polje komuniciranja med prebivalstvom so t. i. novi mediji. Spletni komentatorji, blogi in seveda družbena omrežja. Tradicionalni mediji, kot sta tisk in elektronski mediji, se sicer malo čohajo po glavi, ko zadnja leta vztrajno izgubljajo bralce in poslušalce. S tem si sicer krčijo možnosti za preživetje, a neka stopnja verodostojnosti in intelektualnega elitizma se še vedno pripisuje medijem, ki jih ustvarjajo profesionalci.
Na drugi strani pa je koronavirus za nove medije velik izziv in z milijoni objav so svojo nalogo pričakovano izpolnili. Če pa se pozorni bralec omeji le na majhen delček vsega, kar je mogoče prebrati na spletnih portalih, si lahko ustvari vsaj približno sliko o delovanju teh kanalov na pragu krizne situacije.
Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju. Dokler gre za mirnodobno početje, se lahko tisti, ki nas to ne zanima, mirno izključimo, v kriznih časih pa spletno dezinformiranje zadeva nas vse …
Ker teh spletišč nihče ne ureja, administratorji so pogosto pasivni ali brez moči, se na spletu dogajajo tudi izrazito negativne in škodljive rabote. Če pogledamo primer iz Italije, ko je v medije ušel načrt o obsežni karanteni, še preden so jo uvedli, in povzročil eksodus mnogih, tudi potencialno okuženih Italijanov iz za karanteno predvidenih področij. Gre za škodljivo in potencialno nevarno vlogo medija v krizni situaciji, ki ne le širi nepotrebno ali neupravičeno paniko, temveč v želji po prvenstvu objave, kar je tako ali tako že zdavnaj preživela žurnalistična mastrubacija, povzroča neposredno škodo javnemu zdravju.
Tako se na tem mestu sprašujemo, ali ne velja kot epidemiološki ukrep omejiti tudi spletno komuniciranje? Vsaj Italija in Kitajska sta za zajezitev virusa delno omejili celo osnovne človekove svoboščine. Na Kitajskem to sicer ni nič nenavadnega, v svobodni in demokratični Italiji pa ima prebivalstvo z omejitvijo prostega gibanja – verjamemo – precejšnje težave. Ali ne bi veljalo zaradi zlorabe komunikacijskih kanalov omejiti tudi informiranje in pretok informacij? Mislimo predvsem na ukinitev možnosti spletnega komentiranja in na omejitev objavljanja na družbenih omrežjih. Zdi se blasfemično, a zloraba informacij se zdi prav tako nevarna in kontraproduktivna kot zloraba omejitve gibanja.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Piše: Marko Radmilovič
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo guncanje afen tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Na začetku pa se ozrimo po čudežu človeške duše, ki se imenuje vzpostavitev prioritet. Čeprav kriza z virusom še ni alarmantna, so pa alarmantni njeni obeti, so se prioritete javnosti spremenile čez noč. Politično dogajanje, ki se je še pred nekaj dnevi zdelo vseprisotno in vseobsegajoče, je postalo minimalno in nenadoma je politika dobila vlogo, ki ji je namenjena in h kateri je tudi zavezana. Namesto gromoglasnih besed in odjekov nekih oddaljenih ideologij je slovenska politika s koronavirusom dobila vlogo upravljanja. Brez nakladanja in preračunavanj, preigravanj drobnih pritlehnosti in taktičnih manevrov. Pred upravljavce je postavljena konkretna naloga – katera vlada se je bo lotila, je pravzaprav vseeno – od rezultata tega upravljanja pa bo odvisno javno zdravje naroda; kar je že od pamtiveka največji vložek v življenju neke skupnosti. Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Pa še nekaj razmišljujočega navduši ob opazovanju virusnega izbruha. Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki. Živimo na obodu civilizacije, ki je glede fluktuacije najintenzivnejša v vsej znani zgodovini, in če bi ob takšni prepletenosti doživeli epidemijo recimo štirinajstega stoletja, bi kot človeštvo izumrli.
In kot že tolikokrat lahko družbene fenomene opazujemo najlepše takrat, ko jih omejimo.
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki.
Zdaj pa k informacijam. Če razumemo napore držav za omejitev virusa kot vojno napoved tej kroglici s strašljivimi izrastki, moramo zlajnano ponoviti, kako je prva žrtev vsake vojne resnica. Tako tudi vojne proti virusu. Nastopi pa težava; včasih je bila resnica ena sama, danes pa jih je več. Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Da pojasnimo; posebno polje komuniciranja med prebivalstvom so t. i. novi mediji. Spletni komentatorji, blogi in seveda družbena omrežja. Tradicionalni mediji, kot sta tisk in elektronski mediji, se sicer malo čohajo po glavi, ko zadnja leta vztrajno izgubljajo bralce in poslušalce. S tem si sicer krčijo možnosti za preživetje, a neka stopnja verodostojnosti in intelektualnega elitizma se še vedno pripisuje medijem, ki jih ustvarjajo profesionalci.
Na drugi strani pa je koronavirus za nove medije velik izziv in z milijoni objav so svojo nalogo pričakovano izpolnili. Če pa se pozorni bralec omeji le na majhen delček vsega, kar je mogoče prebrati na spletnih portalih, si lahko ustvari vsaj približno sliko o delovanju teh kanalov na pragu krizne situacije.
Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju. Dokler gre za mirnodobno početje, se lahko tisti, ki nas to ne zanima, mirno izključimo, v kriznih časih pa spletno dezinformiranje zadeva nas vse …
Ker teh spletišč nihče ne ureja, administratorji so pogosto pasivni ali brez moči, se na spletu dogajajo tudi izrazito negativne in škodljive rabote. Če pogledamo primer iz Italije, ko je v medije ušel načrt o obsežni karanteni, še preden so jo uvedli, in povzročil eksodus mnogih, tudi potencialno okuženih Italijanov iz za karanteno predvidenih področij. Gre za škodljivo in potencialno nevarno vlogo medija v krizni situaciji, ki ne le širi nepotrebno ali neupravičeno paniko, temveč v želji po prvenstvu objave, kar je tako ali tako že zdavnaj preživela žurnalistična mastrubacija, povzroča neposredno škodo javnemu zdravju.
Tako se na tem mestu sprašujemo, ali ne velja kot epidemiološki ukrep omejiti tudi spletno komuniciranje? Vsaj Italija in Kitajska sta za zajezitev virusa delno omejili celo osnovne človekove svoboščine. Na Kitajskem to sicer ni nič nenavadnega, v svobodni in demokratični Italiji pa ima prebivalstvo z omejitvijo prostega gibanja – verjamemo – precejšnje težave. Ali ne bi veljalo zaradi zlorabe komunikacijskih kanalov omejiti tudi informiranje in pretok informacij? Mislimo predvsem na ukinitev možnosti spletnega komentiranja in na omejitev objavljanja na družbenih omrežjih. Zdi se blasfemično, a zloraba informacij se zdi prav tako nevarna in kontraproduktivna kot zloraba omejitve gibanja.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Neveljaven email naslov