Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Piše: Marko Radmilovič
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo guncanje afen tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Na začetku pa se ozrimo po čudežu človeške duše, ki se imenuje vzpostavitev prioritet. Čeprav kriza z virusom še ni alarmantna, so pa alarmantni njeni obeti, so se prioritete javnosti spremenile čez noč. Politično dogajanje, ki se je še pred nekaj dnevi zdelo vseprisotno in vseobsegajoče, je postalo minimalno in nenadoma je politika dobila vlogo, ki ji je namenjena in h kateri je tudi zavezana. Namesto gromoglasnih besed in odjekov nekih oddaljenih ideologij je slovenska politika s koronavirusom dobila vlogo upravljanja. Brez nakladanja in preračunavanj, preigravanj drobnih pritlehnosti in taktičnih manevrov. Pred upravljavce je postavljena konkretna naloga – katera vlada se je bo lotila, je pravzaprav vseeno – od rezultata tega upravljanja pa bo odvisno javno zdravje naroda; kar je že od pamtiveka največji vložek v življenju neke skupnosti. Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Pa še nekaj razmišljujočega navduši ob opazovanju virusnega izbruha. Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki. Živimo na obodu civilizacije, ki je glede fluktuacije najintenzivnejša v vsej znani zgodovini, in če bi ob takšni prepletenosti doživeli epidemijo recimo štirinajstega stoletja, bi kot človeštvo izumrli.
In kot že tolikokrat lahko družbene fenomene opazujemo najlepše takrat, ko jih omejimo.
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki.
Zdaj pa k informacijam. Če razumemo napore držav za omejitev virusa kot vojno napoved tej kroglici s strašljivimi izrastki, moramo zlajnano ponoviti, kako je prva žrtev vsake vojne resnica. Tako tudi vojne proti virusu. Nastopi pa težava; včasih je bila resnica ena sama, danes pa jih je več. Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Da pojasnimo; posebno polje komuniciranja med prebivalstvom so t. i. novi mediji. Spletni komentatorji, blogi in seveda družbena omrežja. Tradicionalni mediji, kot sta tisk in elektronski mediji, se sicer malo čohajo po glavi, ko zadnja leta vztrajno izgubljajo bralce in poslušalce. S tem si sicer krčijo možnosti za preživetje, a neka stopnja verodostojnosti in intelektualnega elitizma se še vedno pripisuje medijem, ki jih ustvarjajo profesionalci.
Na drugi strani pa je koronavirus za nove medije velik izziv in z milijoni objav so svojo nalogo pričakovano izpolnili. Če pa se pozorni bralec omeji le na majhen delček vsega, kar je mogoče prebrati na spletnih portalih, si lahko ustvari vsaj približno sliko o delovanju teh kanalov na pragu krizne situacije.
Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju. Dokler gre za mirnodobno početje, se lahko tisti, ki nas to ne zanima, mirno izključimo, v kriznih časih pa spletno dezinformiranje zadeva nas vse …
Ker teh spletišč nihče ne ureja, administratorji so pogosto pasivni ali brez moči, se na spletu dogajajo tudi izrazito negativne in škodljive rabote. Če pogledamo primer iz Italije, ko je v medije ušel načrt o obsežni karanteni, še preden so jo uvedli, in povzročil eksodus mnogih, tudi potencialno okuženih Italijanov iz za karanteno predvidenih področij. Gre za škodljivo in potencialno nevarno vlogo medija v krizni situaciji, ki ne le širi nepotrebno ali neupravičeno paniko, temveč v želji po prvenstvu objave, kar je tako ali tako že zdavnaj preživela žurnalistična mastrubacija, povzroča neposredno škodo javnemu zdravju.
Tako se na tem mestu sprašujemo, ali ne velja kot epidemiološki ukrep omejiti tudi spletno komuniciranje? Vsaj Italija in Kitajska sta za zajezitev virusa delno omejili celo osnovne človekove svoboščine. Na Kitajskem to sicer ni nič nenavadnega, v svobodni in demokratični Italiji pa ima prebivalstvo z omejitvijo prostega gibanja – verjamemo – precejšnje težave. Ali ne bi veljalo zaradi zlorabe komunikacijskih kanalov omejiti tudi informiranje in pretok informacij? Mislimo predvsem na ukinitev možnosti spletnega komentiranja in na omejitev objavljanja na družbenih omrežjih. Zdi se blasfemično, a zloraba informacij se zdi prav tako nevarna in kontraproduktivna kot zloraba omejitve gibanja.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Piše: Marko Radmilovič
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo guncanje afen tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Na začetku pa se ozrimo po čudežu človeške duše, ki se imenuje vzpostavitev prioritet. Čeprav kriza z virusom še ni alarmantna, so pa alarmantni njeni obeti, so se prioritete javnosti spremenile čez noč. Politično dogajanje, ki se je še pred nekaj dnevi zdelo vseprisotno in vseobsegajoče, je postalo minimalno in nenadoma je politika dobila vlogo, ki ji je namenjena in h kateri je tudi zavezana. Namesto gromoglasnih besed in odjekov nekih oddaljenih ideologij je slovenska politika s koronavirusom dobila vlogo upravljanja. Brez nakladanja in preračunavanj, preigravanj drobnih pritlehnosti in taktičnih manevrov. Pred upravljavce je postavljena konkretna naloga – katera vlada se je bo lotila, je pravzaprav vseeno – od rezultata tega upravljanja pa bo odvisno javno zdravje naroda; kar je že od pamtiveka največji vložek v življenju neke skupnosti. Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Pa še nekaj razmišljujočega navduši ob opazovanju virusnega izbruha. Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki. Živimo na obodu civilizacije, ki je glede fluktuacije najintenzivnejša v vsej znani zgodovini, in če bi ob takšni prepletenosti doživeli epidemijo recimo štirinajstega stoletja, bi kot človeštvo izumrli.
In kot že tolikokrat lahko družbene fenomene opazujemo najlepše takrat, ko jih omejimo.
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki.
Zdaj pa k informacijam. Če razumemo napore držav za omejitev virusa kot vojno napoved tej kroglici s strašljivimi izrastki, moramo zlajnano ponoviti, kako je prva žrtev vsake vojne resnica. Tako tudi vojne proti virusu. Nastopi pa težava; včasih je bila resnica ena sama, danes pa jih je več. Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Da pojasnimo; posebno polje komuniciranja med prebivalstvom so t. i. novi mediji. Spletni komentatorji, blogi in seveda družbena omrežja. Tradicionalni mediji, kot sta tisk in elektronski mediji, se sicer malo čohajo po glavi, ko zadnja leta vztrajno izgubljajo bralce in poslušalce. S tem si sicer krčijo možnosti za preživetje, a neka stopnja verodostojnosti in intelektualnega elitizma se še vedno pripisuje medijem, ki jih ustvarjajo profesionalci.
Na drugi strani pa je koronavirus za nove medije velik izziv in z milijoni objav so svojo nalogo pričakovano izpolnili. Če pa se pozorni bralec omeji le na majhen delček vsega, kar je mogoče prebrati na spletnih portalih, si lahko ustvari vsaj približno sliko o delovanju teh kanalov na pragu krizne situacije.
Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju. Dokler gre za mirnodobno početje, se lahko tisti, ki nas to ne zanima, mirno izključimo, v kriznih časih pa spletno dezinformiranje zadeva nas vse …
Ker teh spletišč nihče ne ureja, administratorji so pogosto pasivni ali brez moči, se na spletu dogajajo tudi izrazito negativne in škodljive rabote. Če pogledamo primer iz Italije, ko je v medije ušel načrt o obsežni karanteni, še preden so jo uvedli, in povzročil eksodus mnogih, tudi potencialno okuženih Italijanov iz za karanteno predvidenih področij. Gre za škodljivo in potencialno nevarno vlogo medija v krizni situaciji, ki ne le širi nepotrebno ali neupravičeno paniko, temveč v želji po prvenstvu objave, kar je tako ali tako že zdavnaj preživela žurnalistična mastrubacija, povzroča neposredno škodo javnemu zdravju.
Tako se na tem mestu sprašujemo, ali ne velja kot epidemiološki ukrep omejiti tudi spletno komuniciranje? Vsaj Italija in Kitajska sta za zajezitev virusa delno omejili celo osnovne človekove svoboščine. Na Kitajskem to sicer ni nič nenavadnega, v svobodni in demokratični Italiji pa ima prebivalstvo z omejitvijo prostega gibanja – verjamemo – precejšnje težave. Ali ne bi veljalo zaradi zlorabe komunikacijskih kanalov omejiti tudi informiranje in pretok informacij? Mislimo predvsem na ukinitev možnosti spletnega komentiranja in na omejitev objavljanja na družbenih omrežjih. Zdi se blasfemično, a zloraba informacij se zdi prav tako nevarna in kontraproduktivna kot zloraba omejitve gibanja.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju.
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Neveljaven email naslov