Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Piše: Marko Radmilovič
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo guncanje afen tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Na začetku pa se ozrimo po čudežu človeške duše, ki se imenuje vzpostavitev prioritet. Čeprav kriza z virusom še ni alarmantna, so pa alarmantni njeni obeti, so se prioritete javnosti spremenile čez noč. Politično dogajanje, ki se je še pred nekaj dnevi zdelo vseprisotno in vseobsegajoče, je postalo minimalno in nenadoma je politika dobila vlogo, ki ji je namenjena in h kateri je tudi zavezana. Namesto gromoglasnih besed in odjekov nekih oddaljenih ideologij je slovenska politika s koronavirusom dobila vlogo upravljanja. Brez nakladanja in preračunavanj, preigravanj drobnih pritlehnosti in taktičnih manevrov. Pred upravljavce je postavljena konkretna naloga – katera vlada se je bo lotila, je pravzaprav vseeno – od rezultata tega upravljanja pa bo odvisno javno zdravje naroda; kar je že od pamtiveka največji vložek v življenju neke skupnosti. Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Pa še nekaj razmišljujočega navduši ob opazovanju virusnega izbruha. Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki. Živimo na obodu civilizacije, ki je glede fluktuacije najintenzivnejša v vsej znani zgodovini, in če bi ob takšni prepletenosti doživeli epidemijo recimo štirinajstega stoletja, bi kot človeštvo izumrli.
In kot že tolikokrat lahko družbene fenomene opazujemo najlepše takrat, ko jih omejimo.
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki.
Zdaj pa k informacijam. Če razumemo napore držav za omejitev virusa kot vojno napoved tej kroglici s strašljivimi izrastki, moramo zlajnano ponoviti, kako je prva žrtev vsake vojne resnica. Tako tudi vojne proti virusu. Nastopi pa težava; včasih je bila resnica ena sama, danes pa jih je več. Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Da pojasnimo; posebno polje komuniciranja med prebivalstvom so t. i. novi mediji. Spletni komentatorji, blogi in seveda družbena omrežja. Tradicionalni mediji, kot sta tisk in elektronski mediji, se sicer malo čohajo po glavi, ko zadnja leta vztrajno izgubljajo bralce in poslušalce. S tem si sicer krčijo možnosti za preživetje, a neka stopnja verodostojnosti in intelektualnega elitizma se še vedno pripisuje medijem, ki jih ustvarjajo profesionalci.
Na drugi strani pa je koronavirus za nove medije velik izziv in z milijoni objav so svojo nalogo pričakovano izpolnili. Če pa se pozorni bralec omeji le na majhen delček vsega, kar je mogoče prebrati na spletnih portalih, si lahko ustvari vsaj približno sliko o delovanju teh kanalov na pragu krizne situacije.
Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju. Dokler gre za mirnodobno početje, se lahko tisti, ki nas to ne zanima, mirno izključimo, v kriznih časih pa spletno dezinformiranje zadeva nas vse …
Ker teh spletišč nihče ne ureja, administratorji so pogosto pasivni ali brez moči, se na spletu dogajajo tudi izrazito negativne in škodljive rabote. Če pogledamo primer iz Italije, ko je v medije ušel načrt o obsežni karanteni, še preden so jo uvedli, in povzročil eksodus mnogih, tudi potencialno okuženih Italijanov iz za karanteno predvidenih področij. Gre za škodljivo in potencialno nevarno vlogo medija v krizni situaciji, ki ne le širi nepotrebno ali neupravičeno paniko, temveč v želji po prvenstvu objave, kar je tako ali tako že zdavnaj preživela žurnalistična mastrubacija, povzroča neposredno škodo javnemu zdravju.
Tako se na tem mestu sprašujemo, ali ne velja kot epidemiološki ukrep omejiti tudi spletno komuniciranje? Vsaj Italija in Kitajska sta za zajezitev virusa delno omejili celo osnovne človekove svoboščine. Na Kitajskem to sicer ni nič nenavadnega, v svobodni in demokratični Italiji pa ima prebivalstvo z omejitvijo prostega gibanja – verjamemo – precejšnje težave. Ali ne bi veljalo zaradi zlorabe komunikacijskih kanalov omejiti tudi informiranje in pretok informacij? Mislimo predvsem na ukinitev možnosti spletnega komentiranja in na omejitev objavljanja na družbenih omrežjih. Zdi se blasfemično, a zloraba informacij se zdi prav tako nevarna in kontraproduktivna kot zloraba omejitve gibanja.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Piše: Marko Radmilovič
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo guncanje afen tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev.
Na začetku pa se ozrimo po čudežu človeške duše, ki se imenuje vzpostavitev prioritet. Čeprav kriza z virusom še ni alarmantna, so pa alarmantni njeni obeti, so se prioritete javnosti spremenile čez noč. Politično dogajanje, ki se je še pred nekaj dnevi zdelo vseprisotno in vseobsegajoče, je postalo minimalno in nenadoma je politika dobila vlogo, ki ji je namenjena in h kateri je tudi zavezana. Namesto gromoglasnih besed in odjekov nekih oddaljenih ideologij je slovenska politika s koronavirusom dobila vlogo upravljanja. Brez nakladanja in preračunavanj, preigravanj drobnih pritlehnosti in taktičnih manevrov. Pred upravljavce je postavljena konkretna naloga – katera vlada se je bo lotila, je pravzaprav vseeno – od rezultata tega upravljanja pa bo odvisno javno zdravje naroda; kar je že od pamtiveka največji vložek v življenju neke skupnosti. Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Zaradi majhnosti in tradicionalno oklevajoče nature smo se kot narod doslej še vedno dobro izvlekli. Kako pa bo tokrat, bomo doživeli in/ali preživeli v naslednjih tednih in mesecih.
Pa še nekaj razmišljujočega navduši ob opazovanju virusnega izbruha. Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki. Živimo na obodu civilizacije, ki je glede fluktuacije najintenzivnejša v vsej znani zgodovini, in če bi ob takšni prepletenosti doživeli epidemijo recimo štirinajstega stoletja, bi kot človeštvo izumrli.
In kot že tolikokrat lahko družbene fenomene opazujemo najlepše takrat, ko jih omejimo.
Šele ob takšnih okoliščinah človek resnično opazi, kako zelo je civilizacija zlepljena. Kako množično se družimo, kako zelo potujemo, kako radi dopustujemo, kako razvejani so naši gospodarski stiki.
Zdaj pa k informacijam. Če razumemo napore držav za omejitev virusa kot vojno napoved tej kroglici s strašljivimi izrastki, moramo zlajnano ponoviti, kako je prva žrtev vsake vojne resnica. Tako tudi vojne proti virusu. Nastopi pa težava; včasih je bila resnica ena sama, danes pa jih je več. Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Da pojasnimo; posebno polje komuniciranja med prebivalstvom so t. i. novi mediji. Spletni komentatorji, blogi in seveda družbena omrežja. Tradicionalni mediji, kot sta tisk in elektronski mediji, se sicer malo čohajo po glavi, ko zadnja leta vztrajno izgubljajo bralce in poslušalce. S tem si sicer krčijo možnosti za preživetje, a neka stopnja verodostojnosti in intelektualnega elitizma se še vedno pripisuje medijem, ki jih ustvarjajo profesionalci.
Na drugi strani pa je koronavirus za nove medije velik izziv in z milijoni objav so svojo nalogo pričakovano izpolnili. Če pa se pozorni bralec omeji le na majhen delček vsega, kar je mogoče prebrati na spletnih portalih, si lahko ustvari vsaj približno sliko o delovanju teh kanalov na pragu krizne situacije.
Sodobna vsevednost in preinformiranost ustvarjata več resnic o koronavirusu, kot je dnevno novih okužb. Govorimo seveda o moči novih medijev in informacijskih kanalov, ki prvič gostijo nekaj tako izjemnega, kot je grožnja epidemije.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju. Dokler gre za mirnodobno početje, se lahko tisti, ki nas to ne zanima, mirno izključimo, v kriznih časih pa spletno dezinformiranje zadeva nas vse …
Ker teh spletišč nihče ne ureja, administratorji so pogosto pasivni ali brez moči, se na spletu dogajajo tudi izrazito negativne in škodljive rabote. Če pogledamo primer iz Italije, ko je v medije ušel načrt o obsežni karanteni, še preden so jo uvedli, in povzročil eksodus mnogih, tudi potencialno okuženih Italijanov iz za karanteno predvidenih področij. Gre za škodljivo in potencialno nevarno vlogo medija v krizni situaciji, ki ne le širi nepotrebno ali neupravičeno paniko, temveč v želji po prvenstvu objave, kar je tako ali tako že zdavnaj preživela žurnalistična mastrubacija, povzroča neposredno škodo javnemu zdravju.
Tako se na tem mestu sprašujemo, ali ne velja kot epidemiološki ukrep omejiti tudi spletno komuniciranje? Vsaj Italija in Kitajska sta za zajezitev virusa delno omejili celo osnovne človekove svoboščine. Na Kitajskem to sicer ni nič nenavadnega, v svobodni in demokratični Italiji pa ima prebivalstvo z omejitvijo prostega gibanja – verjamemo – precejšnje težave. Ali ne bi veljalo zaradi zlorabe komunikacijskih kanalov omejiti tudi informiranje in pretok informacij? Mislimo predvsem na ukinitev možnosti spletnega komentiranja in na omejitev objavljanja na družbenih omrežjih. Zdi se blasfemično, a zloraba informacij se zdi prav tako nevarna in kontraproduktivna kot zloraba omejitve gibanja.
Najprej in na začetku; ni vse, kar je mogoče prebrati na spletu, brez pomena in zanič. Številni komentatorji in avtorji želijo pomagati: ali z informacijo ali z empatijo ali z osebno izkušnjo. Težava je v onih drugih, ki s cinizmom, širjenjem panike, neslanostmi vseh vrst, ali pa celo z dezinformacijami poskušajo izbruh izkoristiti za pozornost, ki se jo pač išče v virtualnem okolju.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Neveljaven email naslov